Intervali so psihološka vojna. Boj s samim seboj. Boj med dvema notranjima glasovoma, kjer prvi pravi: “Rok ustavi se, bodi raje doma. Nima smisla”.
Drugi glas pa temu oporeka: “Ej Rok, dvigni se, obuj si copate in samo gas!”. Psihološka vojna se še zaostri, ko je zunaj slabo vreme, mraz in še dež pada. Da ne govorim o tem, da sem sezono že zaključil in trenirati “na polno” res nima pravega smisla. Ali pač?
Danes je prvi dan jeseni, med premagovanjem strmega klanca in razbijanjem srca sem poleg mrzlih dežnih kapelj po telesu, občutil tudi toplino svojih mišic. Ko s kotičkov svojega očesa pogledaš še na odpadlo rumeno in rdeče listje, potem se počutiš kot romantični junak, ki ve, da bo dobil najprej bitko nad samim sabo, potem pa še vojno.
Vsi imamo v sebi dvojnika. Pomembno je, da izberemo pravega. Da poslušamo nasvete tistega, ki nam želi dobro. Slabo vreme zunaj? Nič hudega. Naj kaplje, ki polzijo po vročih licih pomenijo očiščenje.
Predstavljaj si, kako od tebe polzijo stran zle misli, dvom o prihodnosti, kesanje preteklosti. Predstavljaj si, da živiš tukaj in zdaj. Predstavljaj si, da se nahajaš v srednjeveški bitki, kjer si ti glavni junak, ki se bori proti sovražniku, ki ni nihče drug kot ti.
Nauk te zgodbe. Toliko dela imamo lahko s samim sabo, da se preprosto nima smisla ukvarjati s problemi drugih. Vsak človek je sam sebi največji prijatelj in sovražnik hkrati.
Pomagajmo si med sabo, da bomo vsi zjutraj, ko pada dež, poslušali tistega, ki pravi: “Ej Rok, dvigni se, obuj si copate in samo gas!”.
Z drugimi besedami: vedno poslušaj svoje srce. Naj te noben zunanji dejavnik, kaj šele tvoje lastne misli, ne zaustavi na tvoji poti. Srečno. Varen korak želim.
Rok Bratina
