Mesto je veliko, vendar lepo urejeno, dinamično in čisto. Ima skoraj 700.000 prebivalcev in včasih je bilo paradni konj industrije v državi.
Prevladovala je tekstilna branža, danes pa so v ospredju novejše tehnologije, saj podjetja odlično sodelujejo s številnimi lokalnimi univerzami, imajo pa tudi kar nekaj muzejev umetnosti ter zgodovine.
Łodź je znan po državni šoli filma, zato mu pravijo tudi „filmsko mesto”, priljubljen pa jej tudi zaradi vsakoletnega festival luči. V južnem delu mesta blizu lepega parka je ulica s posebnim imenom. Zakaj posebnim, bom omenil na koncu članka.
Po ekonomski stagnaciji v 90-ih letih se sedaj tretje največje poljsko mesto končno postavlja na noge, ki v sebi kot školjka z biserom skriva tudi zgodbo o izjemni ženski.
Stanisława Leszczyńska se je rodila 8. maja 1896 v Łodźu. Očeta so vpoklicali v carsko rusko vojsko, tako da je njena mama delala po 12 ur v tekstilni tovarni, da bi družina preživela in da bi hčerki omogočila dobro izobrazbo, saj je bila Stanisława pridna in nadarjena učenka.
Ko je zaključila šolo, se je 17. oktobra 1916 poročila in v zakonu so se jima rodili štirje otroci. Stanisława se je kasneje dodatno izobrazila za „babico“ in njeno življenje je bilo idilično vse do septembra 1939, ko je Poljsko napadla nacistična Nemčija.
Pod novo oblastjo in v novih pogojih je bila njena družina prisiljena živeti v getu skupaj z judovsko skupnostjo. Ker ni trpela krivice, jim je obilno pomagala s hrano in ponarejenimi dokumenti vse do februarja 1943, ko jo je, skupaj s tremi otroci, aretiral Gestapo. Možu in najstarejšemu sinu se je uspelo izogniti ujetništvu.
Stanisławo in njeno 24-letno hčerko so poslali v zloglasni Auschwitz, medtem ko so oba sina poslali na prisilno delo v taborišče Mauthausen.
Zaradi njenih izkušenj v zdravstvu so jo poslali na sestanek z Mengelejem, ki ji je naročil, da si redno zapisuje podatke o novorojenčkih v taborišču, pri tem pa naj bi ji pomagala tudi hčerka, ki je bila pred vojno študentka medicine. Šele, ko je Stanisława vstopila v barako, namenjeno za porode, je spoznala, v kakšnih pogojih naj bi delala. Ni bilo ne materiala ne ustreznih sredstev, vse je bilo umazano, hkrati pa je od ujetnic izvedela, da številni otroci po rojstvu izginejo, za izginotje naj bi bili odgovorni medicinski sestri Klara in Pfani iz Nemčije.
Najprej se je lotila dela in je barako temeljito očistila, potem pa je prostor za rojevanje zasilno uredila na tleh, kjer je bilo vsaj malo topleje. Ukaze o tem, da je treba otroke po rojstvu umoriti, je enostavno zavrnila, tako da je morala na zagovor k dr. Mengeleju, kjer je ponovila svoje stališče.
Nihče ne ve, zakaj je niso ubili, saj je za podobno obnašanje v taborišču sledila smrtna kazen.
V času bivanja v taborišču je bila vedno mirna, polna volje do življenja, dostojanstvena in odločna. Z obnašanjem je poskušala dvigniti moralo ostalim in dobila je vzdevek „Mati“.
Stanisława je vsak dan gledala konvoje, ki so prihajali v kompleks in nosečnice so končale v njeni baraki. Niti pod razno ni mogla garantirati življenja ne materam ne otrokom, vendar je v dveh letih bivanja v Auschwitzu dala vse od sebe in ko so po vojni analizirali njeno delo, so ugotovili, da je pomagala pri porodu vsaj 3.000-im ženskam, od katerih so vse preživele. Od otrok jih je približno 2.500 izginilo, medtem ko jih je bilo nekaj sto deportiranih v Francijo. To so bili otroci, ki so imeli svetlejše lase in oči, posledično so ustrezali arijski rasni teoriji, vendar gospodarji smrti niso vedeli, da je Stanisława na skrivaj vsem novorojenčkom naredila manjše tetovaže, v upanju, da jih bo po vojni lažje locirati.
In res se je zgodilo kar nekaj primerov, ko so po vojni preživeli starši s pomočjo njenih tetovaž našli svoje otroke. V samem taborišču je ostalo samo 30 dojenčkov, ki so po nekem čudežu izpadli iz sistema izločevanja in so dočakali svobodo januarja 1945. Stanisława je preživela vojno in po vrnitvi domov je ugotovila, da so preživeli tudi vsi njeni otroci. Mož je padel v času varšavske vstaje.
Vrnila se je k svojemu poslanstvu in v lokalni bolnišnici je pomagala roditi številnim ženskam, izobraževala je nove generacije babic in na njeno veliko veselje so se v medicino usmerili tudi vsi njeni otroci.
Pogumna babica je sele leta 1957 javnosti povedala svojo zgodbo in nekaj let kasneje je izšla tudi njena knjiga z naslovom „Poročilo babice iz Auschwitza“.
Vrhunec življenja je doživela 27. januarja 1970, ko je v muzejskem kompleksu Auschwitza srečala matere, ki jim je pomagala roditi v taborišču, z njimi pa so bili tudi otroci, ki so se rodili znotraj ograje in so preživeli pekel.
Štiri leta po srečanju je umrla v spanju. Še v 80-ih letih, ko so televizijske mreže delale intervjuje s preživelimi ženskami in se z njimi pogovarjali o vlogi Stanisławe, so gospe jokale.
Danes se po njej imenujejo ulica na jugu Łódźa, nekaj šol, organizacij in bolnišnic, v njen spomin pa so poimenovali tudi glavno cesto v muzejskem kompleksu Auschwitza.
Stanisława je s svojim dejanjem in požrtvovalnostjo dokazala perzijski pregovor, ki pravi, da zvezde najbolj svetijo ravno v najtemnejših nočeh.
