Žiga Štiftarja sem bolje spoznal, ko sem se odločal, ali sprejmem urednikovanje vašega portala ali ne. Priznam, da mi je on odločno svetoval, da bi bilo dobro za osrednjo Slovenijo, da dobi spletni medij, ki bi poročal in neodvisno komentiral ter pisal o dogodkih in ljudeh na tem velikem slovenskem prostoru. Že takrat je beseda nanesla na njegovo ukvarjanje z gasilstvom. Z velikim srcem je govoril o plemenitem poslanstvu gasilcev. Skoraj dobro leto po začetku »izhajanja« vašega portala je nastopil še čas, da v zahvalo za trdno podporo objavim daljši pogovor z njim. Žiga Štiftar, hvala. Beseda je zdaj tvoja!
Pred 14. leti si se preselil iz Domžal v Žeje. Se kaj spominjaš selitve? Morda veš, zakaj so se tvoji starši odločili za selitev?
Glede na to, da sem bil še res mlad, dopolnjenih nisem imel še niti polnih 7 let, se spominjam predvsem veselja ob vselitvi v novo hišo, novih lastnih prostorov, in okolja, ki sem ga imel že takrat zelo rad, saj sem s starši že pred tem, z veseljem prihajal v Žeje še v času gradnje in urejanja notranjosti ter zunanjosti novega domovanja. Glavni razlog za selitev je bila predvsem želja staršev, da si mlada družina uredi svoj dom na podeželju, stran od mestnega vrveža in smoga, a še vedno relativno blizu mesta, blizu službe in šole ter vrtca za otroke.
 Žeje si kmalu vzel za svoje. Kaj je bilo tisto v kraju takrat, da si se kmalu počutil kot doma?
Spva sem še kot mlajši otrok, večino počitnic in drugega prostega časa preživel pri starih starših v Domžalah, kaj kmalu pa sem si nova prjateljstva ustvaril tudi v Žejah. Glavni razlog je bil ko smo se s temi novimi prijatelji čez leto ali dve pridružili Prostovoljnemu gasilskemu društvu Žeje – Sv. Trojica, kjer so se prav v tistem času začeli intenzivno ukvarjati z delom z gasilskim podmladkom. Gasilstvo me je takoj pritegnilo, in mi dalo tudi tisto pravo pripadnost domačemu kraju, in gasilskim tovarišem znotraj samega društva, ustvaril pa se je tudi nek socialni krog prijateljev, ki smo skupaj preživeli vsa osnovnošolska leta ter smo še danes odlični kolegi, tako na gasilskem področju kot tudi širše.
Kam si pa hodil v osnovno šolo? Kateri šolski predmeti so te najbolj zanimali in kateri malo manj?
Osnovno šolo sem kot predstavnik zadnje generacije osemletnega osnovnošolskega izobraževanja obiskoval v Dobu pri Domžalah. Bil sem zelo priden in na trenutke tudi zelo živahen učenec, energije mi nikoli ni primanjkovalo.
Najljubša predmeta v osnovni šoli sta bila zgodovina in geografija, kar se vse do danes ni spremenilo, zelo rad pa sem imel tudi angleščino. Nikoli pa prav za svoja nisem vzel matematike in fizike.
Geografija in zgodovina me spremljata še naprej in, sta bili tudi moja izbira pri vpisu na fakulteto.
Osnovnošolske klopi si nekega dne zamenjal za srednješolske? Si kmalu opazil razliko med njimi?
Seveda je bilo opaziti razliko. Predvsem v načinu dela in zahtevah učiteljev, predmetnik je bil obsežnejši, zahtevana znanja pa mnogo širša in kompleksnejša. Prišli smo tudi v neko novo okolje, z novimi ljudmi, s katerim pa smo hitro navezali stike in nas še danes vežejo močne vezi. Moram pa reči, da so štiri leta, ki sem jih preživel na domžalski gimnaziji zagotovo najlepše obdobje v mojem dosedanjem življenju.
Kdaj in kako si »zašel« med žejske prostovoljne gasilce?
Kot sem rekel, sem se žejskim gasilcem pridružil že kot majhen fant. Bilo je v letu 2005 ali pa 2006, torej je že več kot 10 let od tega. Takrat sem se pridružil gasilskemu podmladku, če lahko tako rečem, v sklopu katerega smo imeli redne tedenske gasilske vaje, udeleževali smo se mnogih tekmovanj, in uspešno zastopali naše društvo.

Bolj resno pa se je moja gasilska pot začela, ko sem postal pripravnik za operativnega gasilca, in kasneje ob izpolnjenih zahtevanih pogojih uspešno opravil tečaj in izpit, ter v nadaljevanju moje gasilske poti še nekatere druge izpite, kot na primer izpit za specialnost nosilca izolirnega dihalnega aparata, zadnji v vrsti pa je recimo opravljen izpit za čin višjega gasilca.
Kdaj in kje si se udeležil prvega tekmovanja iz gasilskih veščin?
Prvega tekmovanja sem se udeležil leta 2006, mislim da je tistega leta potekalo v Homcu.
Bolj resnih gasilskih tekmovanj pa smo se z našo člansko tekmovalno desetino začeli udeleževati pred približno petimi leti, pred dvema letoma pa sva se s kolegom začela udeleževati tudi, kot pravijo, najtežjih gasilskih tekmovanj v disciplini Fire combat.
Po trdem delu se žanjejo tudi uspehi na gasilskem področju, kajne? Na katere zlepa ne boš pozabil?
Ne bi preveč govoril o raznih tekmovalnih uspehih, saj tekmovanja niso primarna naloga prostovoljne gasilske službe. So sicer lepa ter zabavna popestritev in dopolnitev gasilske dejavnosti, seveda smo tudi na tem področju dosegli lepe uspehe.

Bi pa kot uspehe raje izpostavil vse uspešno opravljene tečaje, izpite in izobaževanja, ki nam prostovoljnim gasilcem dajejo široka znanja in omogočajo, da smo vedno pripravljeni za pomoč občanom, kadar nas potrebujejo, ko se zgodi požar, žledolom ali kakršnakoli druga (naravna) nesreča.
Moj ali pa naš največji uspeh je to, da smo vedno pripravljeni in strokovno ter tehnično usposobljeni za pomoč ljudem na terenu, saj je to naša najpomembnejša naloga in naše poslanstvo.
Največja zahvala pa so zadovoljni stiski rok in lepe besede ljudi, ki jim s svojim delom vsaj malo olajšamo težke situacije v katerih se znajdejo.
Kdaj pa si postal operativni gasilec?
Operativni gasilec sem postal v začetku leta 2014 z uspešno opravljenim tečajem in izpitom za gasilca.
S tem sem stopil na pot svojih starejših mentorjev, ki sem jih nekoč kot majhen fantič občudoval, kadar so si nadeli gasilsko zaščitno – reševalno opremo in se odpravili na pomoč ljudem v stiski ali pa na gasilsko vajo.
Seveda pa je zdaj pred mano še dolga, a lepa pot, na kateri bom pridobival nova znanja in izpopolnjeval že obtoječa. Če bo le čas omogočal, upam da bom v prihodnosti opravil še veliko različnih izobaževanj, saj so le nova in nadgrajena znanja garancija za naše uspešno in varno delo.
Potem gre zares? Kdaj si doživel svoj »ognjeni krst«?
Ognjeni krst je bil bolj ledeni, bi lahko rekel. Sicer sem se prej ob mentorstvu starejših kolegov že udeležil nekaterih vaj, ampak moja prva resnična intervencija se je pa zgodila ob eni najhujših naravnih nesreč, ki je prizadela Slovenijo, govorim seveda o »znamenitem« žledolomu.
Ker glavne cestne povezave do Žej potekajo preko z gozdovi poraščenimi predeli, so bile ceste povsem neprevozne in zablokirane s podrtim drevjem. Takrat smo žejski gasilci pomagali pri čiščenju glavne cestne povezave od Doba proti Sveti Trojici.
Delo je bilo naporno, ampak nič ne more nadomestiti občutka, ob tem ko je bila po desetih urah cesta odprta. Naše delo je doseglo svoj namen, naše poslanstvo je bilo izpolnjeno, krajani pa so lahko naslednji dan uporabljali normalno prevozno cesto.
Aktivno ukvarjanje z gasilstvom te je vodilo tudi do popotovanj po različnih krajih naše ljube Slovenije. Kam vse te je vodila pot z gasilsko uniformo?
Po različnih krajih Slovenije smo potovali in potujemo predvsem, ko se udeležujemo raznih tekmovanj. V sklopu teh potovanj na naša tekmovanja smo obiskali že čisto vse slovenske regije, posameznih krajev pa je bilo preveč, da bi jih našteval. Srečali smo se z mnogimi gasilskimi kolegi iz vseh koncev naše domovine, spoznali smo, kako delajo in se udejstvujejo v gasilski dejavnosti člani drugih gasilskih društev, predvsem pa smo stkali veliko novih prijateljskih vezi s kolegi iz celotne Slovenije. Najbolj zanimiva so zagotovo gasilska tekmovanja v disciplini Fire combat, ki se jih udeležujemo po različnih krajih in kamor se ponavadi odpravimo s polnim kombijem tekmovalcev, navijačev in tudi naše opreme.

 Na tem »strokovnem« popotovanju po naši domovini si se kot mladi gasilec  spoznaval tudi z drugimi mladimi slovenskimi gasilci. Kaj bi lahko povedal o tem?
Predvsem je zanimivo primerjati svoje znanje in sposobnosti s kolegi iz drugih krajev, na raznih tekmovanjih, se spoznati z njihovim pristopom in načinom dela, izmenjati mnenja glede delovanja gasilske organizacije kot celote, ter način vodenja in oblikovanja politike njihovih lastnih gasilskih društev. Tako lahko vsi vidimo, kaj počnemo dobro, kje imamo še rezerve in kaj bi morda lahko spremenili in naredili bolje.

Strokovno izpopolnjevanje pri delu gasilca se najbrž nikdar ne konča. Kje si nabiral tovrstno novo znanje? Katera nova znanja in katere veščine moraš obvladati, da si lahko kos nalogam, ki jih od tebe zahteva resna gasilska intervencija?
Se strinjam s tvojo ugotovitvijo. Osnovno znanje naši najmlajši gasilci nabirajo že na rednih gasilskih vajah v domačem društvu in enako je bilo tudi pri meni. Tam številni mladi ugotovijo, da jim je všeč gasilski način življenja, po domače bi rekli, da jih zadeva »potegne«. Kasneje pa gre predvsem za razna izobraževanja in tečaje, ki so organizirani v sklopu matičnih gasilskih zvez, gasilskih regij ali v sklopu učnega centra uprave Republike Slovenije za zaščito in reševanje, katero je za nas najbližji na Igu pri Ljubljani.
Težko bi naštel neki nabor znanj, ki predstavljajo pogoj, da je gasilec lahko kos nalogam najzahtevnejših intervencij.
Formalno je to uspešno opravljen tečaj za gasilca in psiho – fizična sposobnost, ki jo z zdravniškim spričevalom potrdi pristojni zdravnik.
To je tisti osnovni pogoj. Znanja pa ni nikoli preveč. Pomembne so predvsem izkušnje, ki jih gasilec pridobi ob udeležbi na raznih vajah, kot sem že omenil, odlična psiho – fizična kondicija, ter dobro sodelovanje s kolegi znotraj enote, pa seveda vsa dodatna pridobljena znanja in veščine katere gasilec pridobi tekom vseh nadaljnjih izobraževanj in usposabljanj.
Ljudje se učimo vse življenje in tudi pri gasilcih ni nič drugače, ves čas se je potrebno izobraževati in iskati nova znanja.
Fire combat je najzahtevnejše gasilsko tekmovanje. Kakšne so tvoje »gasilske izkušnje« z njim?
Ja, tako pravijo organizatorji, in lahko se strinjam z njimi. Sam sem se dolgo želel preiskusiti v tej disiplini, a sem imel do nje kar nekakšno strahospoštovanje. S kolegom sva se naposled le odločila za ta izziv, in se pred dvema letoma prijavila na najino prvo tekmo. Tekmovanje namreč poteka v dvojicah. Vedela sva, kaj naju čaka, a na lastni koži vseeno občutila vso zahtevnost te discipline. Rezultat je bil sicer kar boljši, kot sva pričakovala, to nama je dalo še več motivacije za nadaljnje tekme.
Na poligonu je potrebno premagati najzahtevnejše naloge s področja gasilstva in to v polni zaščitni opremi, za vsako napako pa se prištevajo času še kazenske točke.
Od takrat pa do danes smo se udeležili kar nekaj tekem in lepo napredujemo z našimi rezultati. Pišem v množini, ker smo v lanskem letu začeli nastopati tudi v konkurenci mešanih dvojic, in imamo do danes že tri ekipe, ki se redno udeležujejo tekem. Fanta poleg moške preizkušnje tekmujeva še vsak s svojo partnerko v mešani konkurenci.
Naš cilj ob udeležbi na številnih tekmah je predvsem ohranjanje dobre psihofizične kondicije, ki nam pride prav ob morebitnih resničnih intervencijah, pa tudi ob vseh siceršnjih obveznostih in relativno nezdravem življenske slogu, ko večino dneva presedimo, so tekme in trening odličen način za pobeg od vsakodnevne rutine.
 V PGD Žeje – Sv. Trojica si že nekaj let zelo aktiven član. Katere so v njem tvoje dolžnosti in naloge? Kako se gasilci vključujete v vsakdanje življenje kraja?
Sem član upavnega odbora društva, kar je najvišji organ v obdobju med dvema občnima zboroma. Upravni odbor oblikuje politiko in smernice delovanja društva ter skrbi za njegovo zakonito delovanje. Predvsem me veseli, da je bilo po zadnjem občnem zboru v upravni odbor društva izvoljenih veliko mladih, ki imamo ogromno idej in novega delovnega elana, ki ga bomo ob podpori izkušenih starejših kolegov zagotovo pretvorili v mnoge delovne uspehe. Sicer sem tudi član operativne enote, ki skrbi za primarno zadolžitev gasilcev, to je posredovanje in pomoč ljudem ob morebitnih nesrečah, ter se ob tem redno izobažuje ter preverja svojo pripravljenost. Ob tem pomagam tudi pri delih v gasilskem domu in ob njem. Zelo me veseli tudi delo z mladino, z otroki, zato z veseljem veliko prostega časa posvetim prenašanju znanja na najmlajše člane društva.

Lahko rečem, da gasilsko društvo v Žejah drži pokonci celotno družbeno dogajanje v kraju in okolici, ter je hkrati tisto stičišče, kjer se srečujemo krajani vseh generacij.
Za odprtje delovnega mesta vrhunski protokolarni slaščičar in natakar na Brdu, je zahtevana 5. stopnja izobrazbe. Ta poklic predvideva 28. oziroma 30. plačni razred, gasilec z enako stopnjo izobrazbe pa je v 23. plačnem razredu. Kako gledaš, Žiga, na odnos naše oblasti oz. vlade do gasilstva, posebno pa do dela poklicnih gasilcev?
Nikakor se ne morem sprijazniti z mačehovskim odnosom trenutne oblasti do gasilcev, tako prostovoljnih, ki svoje delo opravljajo poleg redne zaposlitve, kot tudi do poklicnih, ki se s tem delom preživljajo. To so ali pa smo ljudje, ki priskočimo na pomoč v najtežjih trenutkih, ob raznih vremenskih ujmah in drugih nesrečah, ko vse drugo odpove. Med tem, ko so vladni veljaki le obljubljali, kaj bodo postorili, in je vse ostalo bolj kot ne le pri obljubah, so/smo gasilci ljudem pomagali na terenu.
Predvsem se mi zdi, da je težava poklicnih gasilcev podoben kot pri Slovenski vojski. Oboji bi morali biti po mojem mnenju izvzeti iz enotnega plačnega sistema, kakršnega poznamo v javni upravi. Že na podlagi primera, ki si ga izpostavil, je jasno, da so omenjena delovna mesta absolutno neprimerljiva, zato je nemogoče, da so deležna enake oziroma tako podobne obravnave.
Plačilo, ki ga za svoje delo in okoliščine tega dela prejemajo gasilci, bi moralo biti absolutno prilagojeno naravi njihovega dela in različnim tveganjem, s katerimi se ob njem srečujejo, pa tudi vsem ostalim okoliščinam, kot je na primer nočno delo, nedeljsko delo idr.
Vsekakor menim, da bi politična oblast morala poskrbeti za dvig plač poklicnim gasilcem, saj bi bilo glede na naravo njihovega dela in njihove zadolžitve to edino logično.
Kar se tiče prostovoljnih gasilcev pa je predvsem treba bolje urediti in dopolniti status operativnega gasilca ter odnos med gasilcem in delodajalcem, kjer je prostovoljni gasilec zaposlen. Potrebna je stimulacija delodajalcev, da zaposlujejo gasilce na način, da se jim, na primer zniža zavarovalna premija in omogočijo določene davčne olajšave. Zagotoviti je treba dovoljšnja sredstva za zavarovanje gasilcev in obvezne, redne zdravstvene preglede.
Menim, da se vladni birokrati ne zavedajo realne situacije na terenu, da z njo niso ali ne želijo biti dovolj dobro seznanjeni, saj je očitno, da ne znajo ali nočejo poiskati ustreznih rešitev za gasilce, kljub nekaterim in dobrim in ustreznim predlogom, ki jih je podala opozicija.
Čeprav si še dokaj mlad gasilec, si se odločil, da se boš ukvarjal s še veliko mlajšimi gasilci od sebe. Kdaj in kako prenašaš svoje bogato znanje in veščine na mlajši rod gasilcev?
Drži. Delo z mlajšimi, z otroki in prenašanje svojega znanja nanje mi je bilo od nekdaj v veselje. Redne gasilske vaje imamo v obdobju tekmovanj, ki traja od spomladi do jeseni, vsak teden vsaj enkrat, neposredno v času pred tekmami pa še bolj pogosto. V zadnjih letih so naša dekleta pripravila tudi vaje v zimskem času, ki so namenjene predvsem najmlajšim, ki se šele spoznavajo z gasilstvom.

Vaje imamo v pozno popoldanskih ali večernih terminih, njihov glavni cilj pa je predvsem, da se otroci spoznajo z osnovami gasilstva, da začutijo ta gasilski način življenja, da jim prenesemo znanja in vrednote, katerih smo bili v mlajših letih že mi deležni od svojih mentorjev.
Temu namenim kar nekaj prostega časa, a mi ni nikdar žal, saj vem, da bodo ti otroci nekoč v podobni vlogi, kot sem danes jaz in bodo svoja pridobljena znanja in gasilsko tradicijo prenašali na naslednje rodove.
Z njimi hodiš tudi na gasilska tekmovanja? Kakšne uspehe ste že poželi?
Ja, res je. Udeležujemo se raznih tekem, od kvizov, kjer se preverja predvsem teoretično znanje pa do tekmovanj v gasilski orientaciji in mladinskih gasilskih tekmovanj za pokal Matevža Haceta.
Res je, da s tekmami pridejo mnogi tekmovalni uspehi, kar je eden od ciljev teh tekem.
V našem društvu imamo tako tudi zmagovalce državnih tekmovanj v različnih disciplinah. Kar pa je najpomembnejše in kar sam štejem za resnični uspeh, je to, da se naši najmlajši vedno znova vračajo v naš gasilski dom, da je na vajah vedno več mladih nadobudnih gasilcev, ki bodo nekoč, tako kot danes moji kolegi in jaz prevzeli vlogo mentorja in nadaljevali z gasilsko tradicijo v Žejah, ki mimogrede traja že 60 let. Naše gasilsko društvo namreč letos praznuje okroglo obletnico obstoja.

PGD Žeje – Sveta Trojica je vključeno tudi v Gasilsko zvezo Domžale. Kakšno je sodelovanje v njej? Kako Občina Domžale podpira vaše gasilsko društvo?
Gasilska zveza Domžale je ena večjih občinskih gasilskih zvez v Sloveniji. Sestavlja jo 14 prostovoljnih gasilskih društev in 2 prostovoljni industrijski gasilski društvi, poleg tega pa v občini deluje še poklicna enota Centra za zaščito in reševanje Domžale, ki pa tako kot druge poklicne enote po državi ni vključena pod okrilje gasilske zveze. Samo sodelovanje med društvi v GZ Domžale je na izredno visokem nivoju in tudi odnosi so po večini zelo dobri in korektni. Še posebej dobro se to pokaže ob številnih odlično izpeljanih intervencijah ter raznih vajah, kjer gasilci preizkušamo svojo pripravljenost in nabiramo nove izkušnje.
Za financiranje prostovoljnih gasilskih društev je po zakonu odgovorna lokalna skupnost torej občina, ki, to je potrebno priznati, relativno dobro skrbi za delovanje prostovoljne gasilske organizacije v naših krajih.
Edino včasih se žal, tudi glede na močno zastopanost gasilcev, ki naj bi bili po svojem statutu nepolitični, v vladajoči opciji občinskega sveta zdi, da aktualni občinski veljaki tudi na tak način, na plečih gasilcev iščejo tisto dodatno podporo, ki jim omogoča preboj na vodilne občinske funkcije.
Vsak kraj v domžalski občini potrebuje spremembe. Zdi se, da se v zadnjih nekaj letih vse prepočasi, po polžje in netransparentno spreminja kvaliteta življenja ljudi v občini. Kaj vse bi se dalo spremeniti na različnih podeželjih občine Domžale?
Kar se mene osebno tiče, dosti pa se pogovarjam tudi s kolegi, ki živijo na teh podeželskih območjih, je težava predvsem v slabi in zastareli infrastrukturi. Problematična je predvsem dotrajanost prenekaterih lokalnih cest, ki so na nekaterih odsekih že resnično uničene in dostikrat tudi nevarne za udeležence v prometu. V času razvoja številnih informacijskih tehnologij je zelo opazen tudi manjko razvoja na področju telekomunikacijskih omrežij od mobilne telefonije pa do medmrežja, veliko pa je še za postoriti tudi na področju komunalne infrastrukture.
Prebivalci bi si želeli, če govorim na primeru Žej, da jim predstavniki občinske oblasti posvetijo več pozornosti tudi ob njihovih vsakdanjih problemih, ne pa, da si čas za prihod v Žeje in okoliške vasi vzamejo le, kadar se v dvorani gasilskega doma odvijajo razne prireditve.
Sicer pomembna tema, ki jo tudi pogosto omenjajo občani, pa je tudi nenormalno visoka cena komunalnih storitev, ki je med daleč najvišjimi v državi in s čemer se, kolikor mi je znano, dosti ukvarja opozicija v občinskem svetu. A ker gre za resnično obsežno temo, o tem morda raje ob kakšni drugi priložnosti, ki bo rezervirana le za to.
Žiga, hvala za pogovor!
Bogdan Osolin
Foto: osebni arhiv Žige Štiftarja in FB

 

Podčrtano

 Ne glede na to, kdo je to prvi izrekel ali napisal, drži kot pribito: Na mladih svet   stoji,  je stal in bo stal.