Stojim na železniškem peronu in čakam. Konica po koncu delovnika. Gneča, ljudje stojijo povsod. Vsi imamo mešane črte na obrazu.
Ljudje so veseli, ker so oddelali svoje za danes in gredo lahko domov v varno in udobno zavetje, hkrati pa so utrujeni, ker se v službo po navadi vozi tudi po eno uro, potem delaš 9, 10 ur in sledi še ena ura vožnje nazaj. Z drugimi besedami, od doma si skoraj cel dan, od tega preživiš na vlaku dve uri. Ker ogromno ljudi uporablja vlak, so povezave odlične in vlak pripelje vsaki dve minuti. In ko se je “moj” vlak približeval postaji, sem gledal v sprednji del kompozicije in se nasmehnil.
Spomnil sem se namreč svojih dogodivščin z vlakom v času študija.
Na potovanja z vlakom v Sloveniji imam samo lepe spomine. Glavno železniško postajo sem bežno spoznal že v otroštvu, ko smo se s prijatelji poleti odpravljali z vlakom do Lesc, od tam pa smo šli potem peš do Šobca, ampak bolj podrobno sva se spoznala šele s prvim letnikom mojega študija v Ljubljani. Ker na začetku še nisem imel sobe v študentskem domu, sem se 3x ali 4x tedensko vozil v glavno mesto z vlakom in po predavanjih sem šel takoj nazaj. Od jeseniške postaje sem živel kakšnih 15 minut hoje. Bila je ogromna, in ko si prišel do vhoda, si z obema rokama moral poriniti težka vrata, da bi vstopil v čudovito avlo.
Zjutraj je bila vedno gneča pred blagajno, ampak nihče se ni pritoževal. Lepo si čakal v vrsti, in ko si bil pri okencu, si prijazni blagajničarki povedal, kam greš in ali je vozovnica povratna. Nekaj časa smo na postaji dobili majhne, kartonaste karte, kasneje so se pojavile bolj moderne, natisnjene. Sistem vrtečega predalčka na blagajni je bil izjemno simpatičen. Ko si izvedel ceno, si na svoji strani vanj položil denar, blagajničarka pa je na njeni strani v predalček spustila vozovnico. Potem je zadevo obrnila in vozovnica je bila na tvoji strani, denar pa pa njeni.
Ko si imel vozovnico v roki, si šel na peron in tam si na kovinskem okvirju videl, s katerega perona bo odpeljal vlak. Čakajoč na vlak, se ti je na obrazu že od daleč naredil nasmeh na obrazu, ko si zagledal tisto železno jaro kačo, kako se je zibala in približevala postaji. Že sprednji del “lokomotive” je bil smešen, kot iz risanke.
Vlaku smo rekli “gomulka”, saj jih je baje Jugoslavija dobila iz Poljske v 70-ih letih prejšnjega stoletja in v tistih letih je bil poljski premier Wladislav Gomulka, od tod tudi ime. Ko so se odprla vrata, smo se zagnali v vagone in skakali po kotih, saj je vsak želel sedeti pri oknu. Okna se niso vedno odprla po načrtih, z obeh strani pa so bile “gledališke zavese”.
Vožnja od Jesenic proti Kranju je bila vedno čudovita. Včasih si enostavno samo gledal v daljave in užival v pogledu na gore in Savo. Imeli smo tudi to prednost, da smo vstopili na prvi postaji, tako da smo imele proste sedeže, ki so omogočali prostor za 4 osebe. Bili so udobni in pozimi je bil gretje tako močno, da se je stopil del pete na čevljih, če si jih preveč naslonil na radiator pod sedežem. Bile so trase, ko je vlak upočasnil in se je rahlo nagnil, tako da je bilo nekatere potnike malo strah, potem se je vlak spet zravnal in strah je izginil.
Sredi 90-ih se ni bilo pametnih telefonov, tako da so se ljudje med vožnjo pogovarjali, brali časopis (brati Delo v tistih malih sedežih je bil pravi izziv), ali pa so enostavno spali in počivali do Ljubljane. Na vsaki postaji so vstopili novi obrazi, prijatelji, sošolci in na vsaki postaji je nekdo izstopil. Vedno je bila komedija, ko smo imeli na vlaku dijake gradbene šole v Kranju in lesarske ter avtomehanične šole v Škofja Loki. Smeh, vici in draženje ter tisoč in en izgovor sprevodniku, če nekdo ni imel vozovnice. Ko so izstopili na svojih postajah, je bilo na vlaku veliko bolj mirno.
Včasih je bil nekdo že navsezgodaj zelo glasen in smo komaj čakali, kdaj bo šel ven. Na končni destinaciji smo se počasi raztresli iz vagonov in se še vedno zaspani odpravili proti svojim zgodbam. Ob povratku nazaj smo na ljubljanski postaji hiteli proti vlaku, in ko si bil v toplem varnem zavetju, si se počutil prijetno, saj je sledila ura udobne vožnje proti domu.
In takšno je tudi naše življenje.
Včasih se malo nagne, včasih spelje malo hitreje, včasih upočasni. Vanj vedno vstopajo in izstopajo ljudje. Nekateri ostanejo z nami dalj časa, nekateri manj. Nekateri so bolj glasni z besedami, drugi so raje glasni z dejanji. Nekateri so se nam vtisnili v spomin zaradi čudovitih trenutkov, nekateri zaradi nekih drugih stvari, ampak vsak izmed njih nam je na svoj način zapustil dragoceno izkušnjo, ki je na takšen ali drugačen način obogatela našo vožnjo.
Vir: FB
