Začenjamo z osrednjimi vprašanji današnjega časa: Je sploh kaj mogoče spremeniti? Ali sploh obstaja kakšna alternativa? Koliko časa bomo to še tako mirno prenašali? S temi vprašanji se ne strinjam, ker so pesimistična, porojena iz istega strahu, ki diktira tempo izgubljenega človeka v labirintu njega podcenjujočih pravil in omejitev. Mogoči odgovori terjajo drugačna vprašanja, na primer, zakaj ne ugotovimo, da se že spreminja, da se alternativa že dogaja, da imajo ljudje že zdavnaj vsega dovolj, da se je težko pričakovani konec sveta 21. decembra ob 12.12 (besedilo je bilo napisano leta 2012, op. p.) pravzaprav zgodil, čeprav se samo na videz ni nič premaknilo.
Ljudje smo enostavno navajeni lastne tegobe jemati kot naravne zakone stvarstva, kot izraz iste nujnosti, po kateri je dva in dva štiri, s čimer »učinkovito« mešamo osebno stisko s splošnim stanjem stvari. Mogoče pa moramo samo zavzeti drugačno pozicijo in se vsaj za hip ozreti z drugačne perspektive. Na primer s perspektive zmagovalcev, ki v žargonu večnih skeptikov pomenijo motnjo v sistemu. Večna skepsa in strah pred zmago sta samo posledici avtodestruktivne strategije razuma, tistega racija, kogita, ki nas že od svojega razsvetljenstva uči, da moramo sprejeti stanje stvari, ki ga je sproduciral sam. V potrditev svoje teze nam je dal v roke strah, da je vedno lahko še slabše, in se v isti sapi ponudil za odrešenika.
Vsi poznamo to skrajno absurdno povezanost med strahom, ki ga proizvaja racio, in nesposobnostjo vpogleda v realno stanje stvari, ki uhaja sužnjelastniški logocentrični logiki. Sistem neoliberalističnega nadaljevanja razsvetljenske logike razuma kot odrešenika je dokončno kolapsiral v lastno grotesko: najbolj od vsega se boji svoje lastne podobe, saj ima o sebi najslabše mnenje, od vsega skupaj pa je itak ostala zgolj njegova strašljiva birokratska lupina. Strah pred samim sabo, ta popolna nezmožnost soočenja z lastnimi strahovi nas hromi in nas dela upogljive in vodljive, zato je takšen strah sistemsko bistveno bolj zaželen od denimo jeze, ki v svojem navalu ne pozna strahu, ampak izhaja iz detekcije oziroma diagnoze realnega stanja stvari in ga sprejema, čeprav nanj nikakor ne more pristati kot na neizogibno in hkrati nespremenljivo dejstvo.
Tisto, kar ne priznavaš, namreč ne more učinkovati. Na drugi strani pa strah proizvaja strašljive podobe, ki učinkujejo zato, ker vanje verjamemo, ker jim pripisujemo realne razsežnosti, čeprav so samo plod zblojenega uma in manipulacije.
Logika ustrahovanja in strahovlade razuma, ki nas sili v sprejemanje njegovega stanja stvari, nas v svoji perfidnosti in sprevrženosti sili v situacijo, ko se najbolj od vsega bojimo ravno našega strahu. Ta strah pred strahom pa je samo izrojena oblika nekega drugega, mnogo bolj bistvenega strahu, ki je pravzaprav osrednje gibalo naših dejanj in nehanj in kot strah pred smrtjo določa naše življenje. To je tisti strah, zaradi katerega je naše celotno bitje usmerjeno k temu, da ga obvlada in ukroti, tisti strah, ki proizvaja kulturo in literaturo, ker proizvaja zgodbe, zaradi katerih se ne bojimo več, saj s tem ko pripovedujemo, postavljamo stvari na distanco, in je ritual pisanja, branja, gledanja in poslušanja ritual nenehnega podoživljanja določenih stvari in dogodkov, to ponavljanje pa je, že od pravljice in basni naprej, v prvi vrsti odrešujoče.
In zdaj pridemo do ključne poante: namesto da bi ta strah gojili in ga preko zgodb, kulture in umetnosti postopoma obvladali, ga hočemo (po)zdraviti, se pravi odpraviti in iz ljudi narediti kompletne avtiste. Še France Prešeren poje, da si srce up in strah nazaj želi. Zato nas je upravičeno lahko strah, da ne bi izgubili tega strahu, saj sta strah in pogum (glej Kocbekovo osrednje delo s tem naslovom) samo dve plati iste medalje: brez strahu ni poguma in obratno. Imamo torej dve vrsti strahu: racionalistični strah pred strahom, ki nas razorožuje v spopadu z realnostjo, in strah, da nas ne bi bilo strah, ki nam to realnost podeljuje. Paranoidni in eksistencialni strah.
Lev Šestov v svoji radikalni kritiki evropskega racionalizma, delu Atene in Jeruzalem, ki je pri nas ostalo neupravičeno spregledano, citira Dostojevskega, ki noče pristati na neizprosno tavtološko dejstvo, da je dva in dva štiri, ta logični zid, ki so ga sprejemali tako filozofi v Atenah kot tudi teologi v Jeruzalemu in ki ubija svobodo in pravico do nestrinjanja.
Zato ni presenetljivo, da nas celo sodobni mediji, ki krojijo javnomnenjsko podobo, iz dneva v dan soočajo s podobnimi na videz samoumevnimi resnicami, ko nam trosijo floskule o tem, da je treba nizko letati, zategovati pasove, pristajati na izkoriščanje zaradi krutega (tako-pač-je) dejstva, da si v današnjem svetu zamenljiv in da jih najmanj tristo čaka na tvoje delovno mesto, da brez moke ne bo kruha, brez dela pa ne jela, in podobne »sančopansovske« krilatice.
Narobe svet. V svetu, kjer beseda človeškost še kaj velja, bi moralo biti ravno obrnjeno: s tem ko se obnašamo kot padli angeli ali ikarusi, pozabljamo na dejstvo, da se leti samo z razprtimi krili in da je tisti, ki je padel, pravzaprav »nosilec luči«. S tlačenjem ljudi in blatenjem njihovega dostojanstva se pač ne pride nikamor, kaj šele do opevanega napredka. Zamenljivi pa so stroji in na primer avtomobilski deli, ne pa ljudje, ki so enkratni v svoji minljivosti.
Pred nami je eklatanten primer razobličene strukture ciničnega, sarkastičnega ali že kar grotesknega uma, ki stanje stvari priredi za svoje po navadi pritlehne potrebe, da bi nas odtegnil od realnosti, izoliral in oddaljil od bistva stvari, enako kot počnejo njegove institucije, od psihiatrične klinike do univerzitetih ustanov, katerih kampusi so prav tako namenjeni izolaciji in nadzoru. Zvijačnost uma je torej v zamenjavi enega stanja z drugim, realnega s fiktivnim, dobrega scenarija s slabim. Ko prideš enkrat do roba, pa se slika kar naenkrat obrne: kot da bi ves čas gledal narobe, sledil napačnemu redu stvari, gledal z netopirske perspektive. Ta obrat je ključen: pomeni, da si detektiral realno stanje stvari. Od te točke naprej pa je vse mogoče. Dosegel si, da je dve in dve pet, ker si tokrat vključil zraven še sebe, celega sebe, s pravico do jeze, strahu, upanja in veselja, medtem ko se s potlačitvijo jeze in preostalih občutkov v imenu razuma prične postopen proces degradacije človekove psihe, ki zvede človeka na skupek kemijskih procesov. Sprejel si stanje, nisi pa se sprijaznil z okoliščinami, ki bremenijo tebe in druge, zato greš naprej po tej edino možni poti in napoveš upor.
Upor izrašča iz osebne jeze nad stanjem stvari in je prav tako preprosti dost mam kakor tudi obtožujem. Peter Sloterdyk v svoji knjigi Jeza in čas opozarja, da je bila jeza prva beseda protocivilizacijskega epa Iliada in s tem tudi »prva beseda Evrope«. Ahilova jeza je po njegovem dejanje, ki človeka/junaka osvobaja od naravnega stanja stvari in ga postavlja v območje bogov. Brez tega dejanja bi naša eksistenca po grškem pojmovanju izgubila smisel in brez obrambe bi bili »prepuščeni monarhiji narave«. V današnjem ubožnem svetu, ki so ga bogovi zapustili, nam preostane samo še Don Kihot kot poslednji junak moderne dobe, mogočen grški politeistični univezum pa so zamenjali njegovi mlini na veter, brez katerih bi bil sodobnemu racionalističnemu svetu odvzet še poslednji smisel. Da bi se izvili iz primeža naravnih zakonov ali takih, ki se tako prikazujejo, je potrebna pascalovska stava na vse ali nič, potreben je korak v prazno, drugače bomo, kot pravi kitajski pregovor, vnedogled stali na eni nogi.
Če smo začeli s predpostavko, da se nič ne da spremeniti, prišli do notranjega uvida v realno stanje stvari in razglasili upor (ne proti, ampak za mline na veter), lahko na koncu zapustimo to dolino solz in se predamo kocbekovski igri elementov, tej sveti igri sveta, kot jo je poimenoval slovenski filozof Tine Hribar, in poskušamo redefinirati stanje stvari po lastni, svobodni volji. Navsezadnje se je, če vzamemo, da je naš svet znamenita Platonova votlina, treba samo ozreti k pravemu viru svetlobe in zapustiti to senčno gledališče, ki se po nujnosti, ki ni naša, ponuja kot edino sprejemljiva realnost.
Dobitek je zagotovljen.
Vid Sagadin Žigon
