Sedela sva v belem pesku in uživala v čudovitem, poznem popoldnevu. Otroka sta se igrala v vodi, medtem ko sva midva s Haslindo uživala v zadnjih trenutkih dopusta na otoku Boracay.
Bil je zadnji dan pred vrnitvijo v Singapur in resnično sva počivala v kombinaciji sončnih žarkov in nežnih valov, ki so se po navadi zaustavili nekaj centimetrov pred nama in se vračali nazaj. Potem sem na desni strani, nekaj sto metrov od naju, zagledal večje število jadrnic. Bile so krasne, bela in modra jadra so samo dopolnila barvni kolaž v že tako bogati kombinaciji okrog nas. Vstal sem in z besedami, da grem naredit še nekaj zadnjih fotografij, sem se napotil proti jadrnicam.
Ko sem hodil po obali in delal fotografije palm ter čolnov, sem le prišel do jadrnic. Sonce se je spustilo še nižje, pred mano se je odvijal kalejdoskop odtenkov in iz različnih zornih kotov sem poskušal narediti čim več dobrih fotografij. In medtem ko sem skakal sem ter tja, se je ravno pred mano, direktno v vodo, usmerila manjša skupina turistov v spremstvu domačina, ki jim je nameraval pokazati osnovne zadeve o uporabi supa. Bili so Korejci, ki sicer predstavljajo večino tujih turistov na otoku. Odmaknili so se od obale in starejša gospa je poskušala zlesti na sup desko. Jaz sem še vedno fotografiral, potem pa sem samo videl, kako je gospa bila na deski, nekaj sekund kasneje pa je padla nazaj v vodo. Situacija ni delovala nič posebnega, saj ljudje padajo in skačejo v vodo non-stop in ko sem se že usmeril nazaj proti svoji družini, so se za hrbtom nenadoma slišali kriki.
Na morju ljudje pogosto kličejo nekoga, zlasti če so oddaljeni od obale in obratno, tako da drugi po navadi zadevo samo ignorirajo, ampak tokrat je bilo drugače. Takoj se je čutilo, da je nekaj narobe. Usmeril sem se proti skupinici, ki je bila v vodi. Krilili so z rokami in očitno je bilo, da potrebujejo pomoč. Ob meni se je pojavilo še nekaj fantov in gospo smo najprej položili na sup, potem pa smo se hitro odpravili proti obali. K sreči nismo bili daleč, tako da smo bili že v nekaj sekundah na suhem. Pred nami je bila v nezavestnem stanju gospa, stara približno 55-60 let. Pokleknili smo in poskušali ugotoviti, ali diha, je utrip prisoten …
Odgovor na vsa naša vprašanja je bil negativen. Kot laiki smo predvidevali, da je doživela srčni napad, zato smo se lotili umetnega dihanja in zunanje masaže srca. Kot preblisk so se vrnila predavanja s tečajev prve pomoči …. 30 stiskov prsnega koša, 2 vdiha …. 30 stiskov prsnega koša, 2 vdiha ….
Ko sem poleg sebe opazil možakarja z rumenim jopičem, sem ga prosil, naj takoj pokliče bolnišnico. Fant je ves nervozen res vzel telefon in poklical rešilca. Mi smo med tem nadaljevali delo, izmenjavali smo se, saj nas je bilo več fantov in punc. Okrog nas se je zbrala velika množica ljudi, ki je z zaskrbljenostjo gledala, kaj se dogaja. Na tleh sta bila prav tako sin in hčerka gospe. Oba sta jokala in tolkla z rokami po pesku, hčerka je obupano kričala, kje je zdravnik ….
V trenutku, ko sem čakal, da spet pridem na vrsto, pa se je zgodilo nekaj neverjetnega.
Zraven mene je stalo mlado dekle, ki je naenkrat začelo snemati s pametnim telefonom celotno dogajanje. Najprej sem bil popolnoma presenečen, dobesedno sem “zmrznil” zaradi šoka. Ko je “zoomirala” njen obraz, sem se končno iztrgal iz krča in ji rekel: “Zakaj pa snemate, če smem vprašati? Kako bi se počutili, če bi bila tole vaša mama?” Punca je nekaj sekund samo gledala, potem pa je spravila telefon v žep.
Takrat sem pogled preusmeril nazaj k dogajanju in v tistem trenutku je gospa odprla oči. Pogledala je okrog sebe in poskušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo, nič ni rekla, potem pa je samo še zrla v eno točko. Tisti pogled je bil poseben. Kot bi z očmi želela poslati izredno močno sporočilo: “Rada bi še živela, storite vse, kar lahko, da preživim še nekaj časa s svojimi najdražjimi …”
Nadaljevali smo z oživljanjem, saj je bil utrip zelo šibak. Kakšnih 200 m stran od nas sem zagledal še večjo skupino fantov, ki so tekli proti nam z ležalnikom. Prišli so do nas, gospo so položili na ležalnik in jo zopet v teku odnesli proti cesti, kamor naj bi v naslednjih minutah prišel rešilec. Z njimi sta odšla tudi sin in hčerka. Samo minuto kasneje se je življenje na plaži vrnilo na stare tirnice, kot da se ne bi nič zgodilo. Jadrnice so se tiho, polne turistov, odpravile proti odprtemu morju, kjer so občudovali čarobni sončni zahod. Sonce se je počasi in sramežljivo spuščalo in sončni žarki so se kot snopi optimizma razlivali med jadri, kot bi želeli povedati, da bo vse v redu.
Ali je gospa preživela ali ne, ne vem. Upam, da je, ampak tistega njenega pogleda ne bom nikoli pozabil.
Že nekajkrat v zadnjih mesecih se je zgodilo, da so ljudje komentirali določene zapise v slogu: “Ali ni to nekaj samoumevnega?” Kot bi želeli reči, zakaj o tem sploh pišem. Nekateri ljudje imajo zelo jasne predstave o empatiji in solidarnosti, drugi so spet na nekih drugih nivojih. Z revolucionarnimi in drastičnimi spremembami v načinu življenja v zadnjih 20-ih letih je sledila verižna reakcija na številnih področjih in ena od posledic je tudi vedno večje število “družbenih hladilnikov”.
Npr., ko nekdo v Domžalah vrže petardo pred slepo osebo in psa vodnika z besedami: “Želel sem samo videti, kako bosta reagirala.” Samo s pisanjem, dejanji in ozaveščanjem lahko upamo, da bo nekega dne “kliknilo” tudi njim, hkrati pa istočasno opomnimo tudi sebe.
Tudi dodatno znanje ni nikoli odveč. Meni osebno so tisti dan zelo prav prišle izkušnje s tečajev prve pomoči, ki sem jih imel v podjetju in ko sem delal izpit za vozniško dovoljenje. Če je le možno, se udeležimo koristnih tečajev in seminarjev, saj znanje s predavanj lahko kasneje nekomu reši življenje. Dobro je vedeti.
Ko imamo nekaj minut prostega časa, si poglejmo krajše video posnetke, ali pa si preberimo članke o koristnih zadevah, kot so uporaba gasilnega aparata ali AED naprave, kako se pravilno umakniti na cesti, če je rešilec na nujni vožnji, kaj storiti v primeru potresa, kako rešiti nekoga, ki se utaplja, kako zaustaviti krvavitev ipd.
Ker nikoli ne vemo, kdaj nam, ali nekomu drugemu, lahko takšno znanje pride prav, zlasti v situacijah, ko šteje vsaka sekunda.
Ahmed Pašić
Vir: FB
