V Medobčinskem muzeju Kamnik (MMK) bodo v ponedeljek, 4. aprila, odprli razstavo Marka Kumra Zgodba poštenega kapitalista, ki predstavlja prepoznavno osebnost kamniškega gospodarstva – priljubljenega kamniškega industrialca, lastnika kamniške usnjarne Toneta Knafliča. Kumer je na svoje poslanstvo oživljanja spominov na nekoč cvetočo kamniško industrijo opozoril že pred dvema letoma z razstavo Kam so šle vse fabrike.
»Tone Knaflič (1893–1957) je v Kamniku leta 1924 na noge postavil usnjarno, ki se je nato razvila v uspešen industrijski obrat,« pravi Marko Kumer, sicer sodelavec MMK. »S svojim načinom vodenja poslov in odnosov med delavci je postal priljubljen zgled uspešnega in obenem socialno čutečega kapitalista – njegovega ugleda niso omajali niti nečedni poskusi povojnih socialističnih oblastnikov, ki so mu usnjarno odvzeli in ga nato tudi prisilno upokojili. Razstava predstavlja njegovo pot od začetkov, prek uspešnega vzpona pa do povojne nacionalizacije in posledično – Knafličeve resignacije.«
Tone Knaflič se je rodil 21. aprila 1893 v Litiji v stari usnjarski družini. Kot mlad usnjarski tehnik je leta 1924 prišel v Kamnik, kjer je iz stare Terpinčeve usnjarne sčasoma ustvaril velik industrijski obrat. Sprva tovarna ni imela vseh delovnih obratov na enem mestu: lužilnica in strojilnica sta bili v tovarni na lokaciji med Malim gradom in Kamniško Bistrico, izdelovalnica usnja pa v obratu na Šutni št. 31, kjer je bilo tudi stanovanje lastnikov. Celotni pogon tovarne je bil na vodno kolo na Mlinščici, kjer je na desnem bregu, poleg usnjarne, stal mlin. V letih 1929–1939 je Knaflič usnjarski obrat močno povečal in posodobil: leta 1930 je odkupil vrt v soseščini tovarne, da bi se tovarna imela kam širiti, 1931. so zgradbe povečali, kupili nove usnjarske stroje in za pogon lokomobilo; leta 1936 je od občine kupil klavnico in 1937. dogradil novo tovarniško krilo. Dve leti pozneje je s ponovnim nakupom zemljišča znova razširil tovarniško območje.
»V prvih letih Knafličeva tovarna ni izdelovala svinjskega usnja, sredi 30. let pa je bil to eden glavnih izdelkov,« pravi Kumer. »Leta 1933 so pretežni del celotne proizvodnje izvozili
v tujino, v Ameriko, Francijo, Švico, Nemčijo, na Švedsko, v Belgijo, Avstrijo in Italijo. Tovarna je delovala tudi med drugo svetovno vojno. Pozneje se je preimenovala v Utok. Po vojni, ko mu je bila tovarna odvzeta, so ljudje kratico UTOK razvezali kot Ukradena Tovarna Očeta Knafliča.«
Knaflič je umrl 25. aprila 1957, le nekaj dni za tem, ko je dopolnil 64 let. V usnjarskih predpasnikih, kot si je vedno želel, so delavci tovarne usnja ponesli 27. aprila 1957 na zadnje počivališče na Žalah Toneta Knafliča, ustanovitelja usnjarske industrije v Kamniku.
»Tone Knaflič je bil med delavci priznan kot izredno socialen človek, ki je rad pomagal,« preberemo v zapisu v Kamniškem zborniku 2016. »Dajal je posojila za gradnjo hiš, podarjal les iz lastnega gozda in posojal vozove za prevoz materiala. Zaradi gradnje novih stavb so morali podreti nekaj starih hiš. Še vedno uporaben material je razdajal delavcem.
Pred božičem je delavcem posojila odpisal, delno ali v celoti. Revnejšim zaposlenim je razdajal svoja stara in še uporabna oblačila.
Tone in Francka Knaflič sta otrokom svoje ‘velike delavske družine’ vezala birmo. Poklicala sta krojača, šiviljo in čevljarja, ki so birmancem vzeli mere, sešili obleke in napravili čevlje. Včasih se je prikradel k jemanju mere za obleko celo kak nebirmanec, pa je Knaflič dobrovoljno izjavil: ‘Pa še temu vzemi mero!’ Tako sta bila z ženo botra dvanajstim in tudi več birmancem naenkrat. Po opravljenem cerkvenem obredu sta birmance in njihove starše dobro pogostila.«
Tone Knaflič je svoje delavce dobro plačeval. Delovni dan je trajal od 7. do 18. ure z enournim odmorom med 12. in 13. uro, ki je bil namenjen kosilu. Knaflič se je občasno pridružil delavcem med preživljanjem prostega časa – tudi med malico recimo – ko je kdo zaigral na harmoniko in so tudi kakšno zapeli.
»Ob velikih naročilih, posebno spomladi in jeseni, odpremi usnja v Ameriko, so delali pozno v noč,« so zapisali v zborniku. »Ob desetih sta kuharica Micka in sobarica Milka prinesli malico, to je klobaso, slanino ali salamo, dva kosa kruha in četrt litra vina. Za nadure so delavci prejeli 50 odstotkov večje, za delo ob nedeljah in praznikih pa celo sto odstotkov večje plačilo. Radi so delali nadure.«
Knafličevi delavci niso bili nikoli politično ali kako drugače organizirani. Niso imeli ne sindikata niti delavskih zaupnikov, vodilo njihovega direktorja je bilo, naj se politika nikakor ne meša z gospodarstvom. Od tod izvira tudi poznejša pripomba predvojnega sindikalnega vodje in povojnega ministra v socialistični vladi Franca Leskovška – Luke: »Pri tebi baraba, nismo uspeli nobene stavke organizirati.«
Za kakšno, danes povsem nerazumljivo, visoko stopnjo medsebojnega zaupanja je šlo, nam pove dejstvo, da je sprva Knaflič vsakega delavca sprejel na delo sam osebno. Veljal je le ustni dogovor, delavske knjižice pa so uvedli šele leta 1930. Celo delovne norme niso bile predpisane, pa je kljub vsemu vsak delavec dobro vedel, koliko mora narediti. Pravzaprav kakih večjih problemov sploh ni bilo, saj se je vsak delavec lahko neposredno obrnil na Knafliča in skupaj sta poiskala rešitev iz zagate. Tako so se njegovi delavci vključevali le v kulturna in športna društva ter organizacije zunaj tovarne.
Zgodba kamniške usnjarske industrije se je simbolično končala 25. marca 1998, ko so porušili Utokov dimnik.
Prvi poskus točno opoldne se je izjalovil, uspelo je približno deset minut pozneje. S padcem dimnika se je simbolno končala industrijska doba na Kamniškem.
Primož Hieng
