V času, ko se svet vse pogosteje sooča z vojnimi konflikti, podnebnimi katastrofami in nepredvidljivimi krizami, se je javna razprava v Sloveniji komaj začela dotikati enega najbolj osnovnih vprašanj: Kam gremo, če se zgodi najhujše?
Odgovor je preprost. V 83 % primerov – nikamor.
Gole številke, trda resnica
Po podatkih Uprave RS za zaščito in reševanje ima Slovenija:
-
približno 2.100 zaklonišč,
-
ki lahko sprejmejo največ 350.000 ljudi,
-
kar pomeni zaščito za le 17 % prebivalstva.
Ob tem nas je v Sloveniji okoli 2,1 milijona. Kam naj gredo preostali?
To ni statistika iz časa hladne vojne. To je današnja realnost. In ta realnost ni samo sramotna, ampak nevarno malomarna.
Zaklonišča? Bolj zapuščena kolesarnica kot rešitev
Večina zaklonišč je bila zgrajena v času Jugoslavije – pred več kot 40 leti. Danes so številna:
-
v razpadajočem stanju,
-
zasedena z orodjem, avtomobili ali celo pretvorjena v lokale,
-
brez zračnih filtrov, vode, sanitarij in osnovne opreme.
Inšpekcijski nadzori razkrivajo, da marsikje niti ključa do zaklonišča ni, kaj šele navodil, kako ga sploh uporabiti. V nekaterih občinah odgovorni odkrito priznavajo: “Če pride do nesreče, nimamo rešitve.”
Gradnja novih zaklonišč – fikcija v birokratskem okvirju
Zakon o gradnji določa, da se nova zaklonišča gradijo le:
-
v mestih z več kot 10.000 prebivalci,
-
v zdravstvenih, izobraževalnih in strateških objektih.
To pomeni, da se v večini novih stanovanjskih sosesk, poslovnih objektov in ruralnih območij zaklonišča sploh ne predvidevajo več. Poenostavljeno: novogradnje rastejo, zaščita ne.
Odgovorni? Nihče. Kazni? Ni. Posledice? Neizogibne.
Ključen problem: brez jasne odgovornosti in brez nadzora.
Zaklonišča so pogosto v lasti občin ali celo zasebnikov, država nima poenotene evidence, ni nadzora nad vzdrževanjem, niti sistemskih sredstev za obnovo.
Medtem ko država ureja digitalne obrazce in gradi bleščeče stavbe, osnovna infrastruktura civilne zaščite razpada. Nihče ne nosi odgovornosti – ker vprašanje preživetja ni politično atraktivno.
Ko bomo slišali sireno, bo že prepozno
Morda se danes zdi, da so zaklonišča relikt preteklosti. Da nevarnost nikoli ne bo prišla do nas. Da smo varni.
Toda zgodovina nas uči: krize pridejo, ko jih najmanj pričakuješ. In v tistem trenutku bomo imeli točno tisto zaščito, ki smo jo – ali pa nismo – pravočasno vzpostavili.
Zavarovanje pred nevarnostjo ni stvar luksuza – je temeljna odgovornost države.
In ko bo sirena zavila, ko bo nebo potemnelo, ko bo zmanjkalo časa za sklepe in zapisnike – bo ostalo le vprašanje: Kdo nas je pustil brez zavetja?
Portal OS
