Nedavni obisk premiera Šarca v Srbiji je jasen signal, da Slovenija računa na polno politično in gospodarsko sodelovanje s to pravoslavno državo.
Srbijo tudi velikodušno podpira na njeni poti v EU. Argument za osladno medsebojno prilizovanje politikov obeh držav je domnevna strateška pomembnost Srbije za Slovenijo (beri: biznis), verjetno pa tudi sklepanje nekakšne protihrvaške koalicije.
Dajmo si natočiti čistega vina! Čedalje bolj intenzivno politično in gospodarsko sodelovanje Slovenije z balkanskimi državami in Rusijo kaže na njeno šibkost, in to tako poslovno kot moralno.
Pomeni denimo, da naši državi ni uspelo vzpostaviti omembe vredne blagovne menjave z vodilnimi zahodnimi gospodarstvi. Slovenski izvoz v Veliko Britanijo in ZDA je zanemarljiv, v največjo zahodno supersilo z gigantskim uvoznim potencialom izvozimo za pičlih 150 milijonov evrov blaga.
To, da si Slovenija želi pobegniti iz balkanskega kotla, se je odločno potrdilo na plebiscitu leta 1990, ko je za osamosvojitev glasovalo rekordnih 88,2 odstotka volivcev oziroma več kot 95 odstotkov tistih, ki so se udeležili plebiscita.
Slovenija se je zavezala spoštovati zahodne vrednote tudi z vstopom v EU in Nato leta 2004. Naj se ti podatki zdijo še tako suhoparni in prežvečeni, pa jih navajam s posebnim razlogom: da namreč poudarim, da je Slovenija od nekdaj bila, je in bo zavezana zahodnemu načinu življenja in da so različni jugonostalgiki, balkanofilii in podobni častilci v civiliziranem svetu ne spoštovanih vrednot, passe, relikt preteklosti, manjšina (za zdaj resda še kolikor toliko vplivna), ki jo bo čas slej ko prej povozil.
