V Evropi smo v tem trenutku slišali glasen ne tokratnemu begunskemu valu le s strani naš predsednik vlade Janez Janše, avstrijski kancler Sebastian Kurz in madžarski predsednik vlade Viktor Orban. Nikakor si Evropska unija ne želi begunskega vala iz leta 2015. Tokratno breme naj nosi preostali svet.
V zadnjih tednih so po tako rekoč dokončnem umiku NATO-vih oboroženih sil iz Afganistana, Talibani v tej srednjeazijski državi izvedli pravi »blitzkrieg«, vrgli z oblasti dosedanjega predsednika Ašrafa Ganija in de facto prevzeli oblast v državi. Tako sedaj v Kabulu že vihrajo talibanske zastave, obenem pa se veliko ljudi dobro zaveda tudi prave narave novih državnih vladarjev, zaradi česar je poskušalo v preteklih tednih na tisoče ljudi zbežati iz države.
To smo lahko vsi nazorno videli iz fotografij in videoposnetkov na internetu, na katerih so se na mednarodnem letališču Hamida Karzaija v Kabulu nepregledne množice ljudi prerivale, da bi dobile sedež na katerem od letal, ki od tam vsakodnevno vzletajo iz države. V zadnjih tednih so bili v stiku tudi predstavniki držav članic in institucij Evropske unije, ki so se dogovarjali o tem, kako kar najbolje pomagati obupanim ljudem v stiski ter kako vzpostaviti humanitarne koridorje za vse begunce, ki bežijo pred nasiljem in preganjanjem novih oblasti.
Resda so nekatere od teh v preteklosti v pomoč beguncem iz vojnih območij vložile že znatno mero truda in finančnih sredstev, vendar pa tudi če vključimo še teh nekaj držav (v znatni meri so beguncem vrata odprli še v Avstraliji, Kanadi, Novi Zelandiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike), je to še vedno svetlobna leta od idealnega sodelovanja celotne globalne skupnosti 195. držav. Na žalost pa vse od arabske pomladi leta 2011 do velike begunske krize leta 2016 opažamo, da se veliko držav po svetu na takšne in drugačne načine otepa sodelovanja pri zaščiti ranljivih posameznikov in svoje meje nepredušno zapira, ali pa begunce, ki pridejo na njeno ozemlje s silo preganja v sosednje države. Na tem mestu sta najbolj znana primera Turčije, ki begunce preganja v Grčijo in Belorusije, ki begunce tudi z vojaško silo sili naprej čez mejo v Litvo, namesto, da bi obe državi ustrezno poskrbeli za te ljudi ter jim priskrbeli ustrezno nastanitev in človeka vredno življenje znotraj svojih lastnih meja. Na drugi strani pa imamo cel kup držav, ki pred vojno bežeče ljudi, pogosto skrajno nasilno, ustavljajo kar na svojih mejah in jim enostavno ne odobrijo niti možnosti začasnega bivanja (azila) znotraj varne države. Takšen primer je Ruska federacija, ki, kljub temu, da je s svojimi 17.130.000 km2, daleč največja država na svetu in tako več kot sposobna zagotoviti prepotreben prostor tisočem beguncev iz Afganistana, Iraka in Sirije (torej ljudem, ki prihajajo iz držav, ki jih je avtokratska ruska oblast v preteklosti tudi sama pomagala destabilizirati), le-te na svojih mejah agresivno zavrača, tisti, ki pa se le nekako uspejo prebiti v državo, pa so tam pogosto izpostavljeni diskriminaciji oz. nasilju.
Na tem mestu je potrebno nekaj besed nameniti tudi dvoličnosti večinsko muslimanskih držav, ki so vse od leta 1969 povezane v t. i. Organizacijo islamskega sodelovanja (ang. Organisation of Islamic Cooperation), ki danes vključuje 57 držav članic iz štirih kontinentov in velja za drugo največjo meddržavno zvezo na svetu (takoj za Organizacijo združenih narodov). Glede na to, da organizacija, ki se predstavlja kot vrhovno politično telo islamskega sveta in njegov kolektivni glas, na svoji uradni spletni strani izrecno zatrjuje, da je njen cilj varovanje interesov mednarodne islamske skupnosti ter zagotavljanje dostojanstva, miru in sožitja, bi od nje upravičeno pričakovali, da bo s svojimi državami članicami na čelu, prva mednarodna organizacija, ki bo zagotovila sprejem beguncev iz večinsko muslimanskega Afganistana. A žal se je v preteklosti vedno znova izkazalo, da tako imenovana »islamska solidarnost« hitro pogrne na izpitu, ko je potrebno zaščititi begunce iz večinsko muslimanskih držav severne Afrike in Bližnjega vzhoda, ki so se znašle sredi oboroženih konfliktov (npr. Irak, Libija, Sirija itd.). Najbolj ironično pa je, da so svoja vrata za begunce najbolj tesno zaprle z nafto bogate arabske države, ki bi glede na svojo izjemno razvitost in nadpovprečno visok BDP na prebivalca, najlažje omogočile varno zatočišče za pred oboroženimi spopadi bežeče ljudi. Tako tudi ob sedanji krizi v Afganistanu ni pričakovati pretiranega navdušenja bahrajnskih, katarskih, kuvajtskih, omanskih in savdskih šejkov nad sprejemom množice bežečih Afganistancev.
Čeprav nas mediji vedno znova zasuvajo s puhlicami o globalnem, prepletenem in povezanem svetu, pa postaja očitno, da se bo idilična slika tega sveta očitno znova sesula. Kot kaže, bo na eni strani Evropska unija dobrodušno odprla svoja vrata, na drugi pa bo večina preostalega sveta bodisi tiščala glavo v pesek, bodisi pa kar direktno dala vedeti, da so zanjo globalizacija, sodelovanje in povezanost sprejemljivi le takrat, ko prinašajo takšne ali drugačne koristi, ne pa tudi, ko je potrebno prevzeti kakršnokoli odgovornost.
In ne pozabimo: Ženevsko konvencijo o beguncih iz leta 1951 je podpisalo 146 držav, Marakeško deklaracijo (t. i. globalni migracijski pakt) iz leta 2018 pa 164 držav. Ne le na Sloveniji in ne le na Evropski uniji, temveč na vseh teh državah je torej, da se zavzamejo za to kar so same podpisale in da brezpogojno spoštujejo svoje zaveze do sveta v katerem živijo.
Piše: Matej M.
