Vstopila je v pisarno z resnim obrazom in ga prosila, naj gre z njo. Polkovnik je vstal in ji sledil. Kmalu sta bila na železniški postaji, kjer je bil deček, zraven njega pa medvedji mladič.
Fant je rekel, da ga je našel v puščavi in da so njegovo mamo ustrelili divji lovci, zato ga je vzel k sebi. Punca je prosila častnika, naj odkupi medvedka, saj se ji je smilil. In tako je tudi bilo. Dečku so dali nekaj denarja in medvedek je zapustil železniško postajo v spremstvu novih prijateljev.
Dogodek se je zgodil spomladi 1942 v iranskem mestu Hamadan. Ko je namreč po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo junija 1941 Stalin iz zaporov in taborišč izgnal zajete Poljake, se je več kot stotisoč glava množica napotila k zaveznikom v sosednji Iran, kjer so se moški začeli uriti za vojskovanje na evropskih bojiščih. Medvedek je tako našel zatočišče pri svojih poljskih prijateljih in zanj so lepo skrbeli.
Dali so mu ime Wojtek, kar v starem slovanskem jeziku pomeni „veseli vojak“. Mladič je bil živahen in radoveden, vsi v enoti so ga imeli radi, na začetku pa je pil izključno mleko iz steklenice, v kateri je bila prej vodka, kasneje pa je imel na meniju marmelado, med, sadje in pivo. Tako priljubljen je bil v enoti, da se je osebje izmenjevalo in je imel več skrbnikov.
Medvedek je bil izredno dobrodušen, njegova najljubša igra pa je bila rokoborba z vojaki.
Ko se je enota premaknila proti Siriji, Palestini in Egiptu ter se začela pripravljati za vstop na italijansko bojišče, se je pojavila težava, kako s sabo vzeti Wojteka, saj britanska armada, v sklopu katere so se borili Poljaki, ni dovoljevala transporta hišnih ljubljenčkov, zlasti pa ne medvedov. Iznajdljivi Poljaki so našli rešitev.
Wojteka so v enoto enostavno vpisali kot vojaka, ki je imel tudi svojo vojaško knjižico, serijsko številko in čin, tako da je šel lahko z njimi.
Wojtek je vedno posnemal svoje prijatelje, tako da se je naučil korakati, v bitki za Monte Cassino pa je celo sodeloval v bojih, saj je na težko prehodnem terenu nosil 45 kg težke zaboje z minami, kar mu je prineslo napredovanja v stotnika, enota pa je posledično spremenila svoj našitek. Od zdaj naprej je bil na njemu prav Wojtek.
Po koncu vojne so se Poljaki umaknili na Škotsko, kjer je bila enota razpuščena. Kaj pa Wojtek? V skrb ga je leta 1947 vzel živalski vrt v Edinburgu, kjer je ostal do svoje smrti decembra 1961, ko je dopolnil 21 let. Takrat je bil težak skoraj 200kg.
O njem so naredili številne dokumentarne filme, napisali so veliko knjig in postavili so mu nekaj kipov, od katerih je najbolj znan tisti pred edinburškim živalskim vrtom, vendar je najlepše v vsej zgodbi ravno podatek, da so ga poljski vojaki po vojni redno obiskovali v živalskem vrtu. Ko so prišli do njegovega bivališča, so na veselje ostalih enostavno prestopili ograjo, Wojteka prisrčno objeli in se z njim igrali.
