V Sloveniji je kar nekaj Peklov, a vsi niso tako strašljivi, kot se imenujejo. Najbolj znana sta prav gotovo jama Pekel pri Šempetru v Savinjski dolini in soteska Pekel pri Borovnici.
Globoko zarezano strugo potoka Otavščice, ki se z bloško-rakitniške planote spušča v dolino Ljubljanskega barja, so naši predniki poimenovali Pekel.
Takšno ime so ji nadeli zaradi težke dostopnosti in mestoma neprehodnosti terena, včasih soteska ne izgleda prav privlačno: ob dežju postanejo grape še bolj temačne, steze še težje prehodne, včasih tudi življenjsko nevarne.
A ravno takrat so slapovi najmogočnejši, saj voda dere po izdolbeni strugi in pada v močnih curkih prek skalnih skokov. V globokem mrazu zime soteske oklene led.
Zgodovina Pekla je pestra in zanimiva
Prve steze skozi sotesko so napravili oglarji pred več kot sto leti, ko so tu dobivali les za postavljanje oglarskih kop. Poleg oglarjev so v sotesko zahajali tudi ljudje brez lastnih gozdov, ki so tam nažagali drva in jih ob naraslih vodah spuščali po strugi v dolino. Nad in pod težko dostopno sotesko je bilo več mlinov in žag, njihovi ostanki pa so vidni še danes.
Prvi zapisi o Peklu kot izletniški točki so bili objavljeni v Planinskem vestniku leta 1897, približno takrat so tudi izletniki začeli organizirano obiskovati Pekel. Leta 1905 je bila narejena prva steza do drugega in lesena lestev do tretjega slapu. Celotna pot skozi Pekel je bila opremljena s potrebnimi stopnicami do leta 1928.
Do leta 1954 steza v Peklu skoraj niso obnavljali, zato so bila potrebna obsežna dela. Teh se je lotila skupina krajanov Borovnice, ki so postavili nove lesene stopnice, ponekod napeli jeklene vrvi, uredili stezo in prehode čez vodo. Pozneje so postavili tudi leseno kočo na prostoru zdajšnje gostilne.
Leta 1964 so lesene stopnice zamenjali s kovinskimi konstrukcijami. Ker je zob časa vztrajen in neusmiljen, je bilo treba poti in brvi vsakih nekaj let obnoviti, nazadnje leta 2000.
Skozi sotesko vodi zahtevna zavarovana pot. Obiskovalcem priporočajo dobro obutev, splošno kondicijo in pohodniške izkušnje. Kot lahko preberemo na informativni tabli ob vstopu v sotesko Pekel, jo obiskujete na lastno odgovornost.
S parkirišča pri gostišču pot vodi čez travnik mimo obnovljenega mlina čez prvo brv, kjer ob vstopu v sotesko stoji lesena skulptura.
Ponazarja pot skozi Pekel, nad katero kraljuje sam hudič.
Čez 400 metrov ponovno prečkamo strugo Borovniščice. Kmalu nas pot pripelje do prvega slapu (5 metrov). steza se povzpne do strme stene, čez katero peljejo stopnice. Za mogočno skalno steno pada drugi slap (16 metrov). Po stopnicah se povzpnemo do razgledne ploščadi v vznožju tretjega slapu, imenovanega Kozjak (18 metrov). Od tu je lepo vidna silhueta gamsa na skalnem pomolu na drugi strani soteske. Nekaj metrov višje se steza razcepi na dvoje: prva gre čez Hudičev zob, druga, ki je zanimivejša in zahtevnejša, pa se nadaljuje ob strugi. Na vrhu soteske se stezi spet združita.
Od razpotja do skalnega osamelca Hudičev zob je pot zavarovana z jeklenicami. Na vrhu je razgledna točka.
Sprva strma, za zdrs nevarna pot, nas nato po položnejši stezi pripelje do petega slapu in do ceste nad njim. Od razcepa se spustimo do struge, prečkamo potok in se vzpnemo po stezi nad vodo do naslednjega mostu. Kmalu opazimo četrti slap (17 metrov).
Steza se nato vzpne nad slap, kjer prek mostu prečkamo ozek, 15 metrov globok kanjon. Nato pridemo še do petega slapu, ki je najvišji med vsemi (20 metrov).
Nad slapom še zadnjič prečkamo strugo in nadaljujemo po makadamski cesti proti Pokojišču, kjer se ji priključi tudi steza čez Hudičev zob.
Primož Hieng
