Bil je mlad, poln energije in načrtov. Komaj 25 let je imel, ko je razmišljal o tem, kam usmeriti svoje življenje, ko je prišel apel, ki mu je spremenil življenje za vedno. Pa ne samo njemu, ampak mnogim drugim.

Sulejman Dilbirligi je bil zaposlen kot tehnik v turški vojski, ko se je vlada leta 1950 odločila odzvati pozivu Združenih narodov o ustanovitvi mednarodnih sil za poseg na korejskem polotoku. Turčija je poslala svojo brigado, ki je štela skoraj 5.000 mož in med njimi je bil tudi Sulejman. Kmalu po pristanku v Aziji so se turške enote znašle v naletu severno-korejskih in kitajskih enot in ko so se umikali proti jugu, je manjša skupina ponoči hodila po cesti. Nenadoma so iz gozda slišali hojo, ki jih je vse prestrašila. Proti grmovju so usmerili puške, medtem ko se je mladi Sulejman brez razmišljanja odpravil proti kraju, od koder so prihajali koraki. Najprej ga nekaj časa ni bilo in njegovi prijatelji so bili že zaskrbljeni, ko se je le prikazal. Ampak ne sam. V naročju je imel deklico, staro približno 5 let. Ostali niso vedeli, kaj bi z otrokom, saj so bili sredi bojišča, ampak Sulejman jih je prepričal, da deklica mora z njimi.

Verjetno zaradi šoka, ki ga je doživela, punčka nekaj časa ni govorila in ko je skupina srečno dosegla svoje oporišče, so ji dali ime Ayla, kar v prevodu pomeni „polna luna“. Takšno ime so ji dali zato, ker je imela okrogel obraz, našli pa so jo ponoči, ko je sijala polna luna. S pomočjo lokalnih oblasti so vojaki poskušali ugotoviti, kje so njeni starši, vendar nihče ni vedel, kje so. Kljub trudu jih nikoli niso našli in deklica je dobila uradni status sirote, tako kot nekaj tisoč drugih fantkov in deklic. Koreja je v tistih letih vojne (1950-1953) doživela poleg bojev tudi izredno hude zime, zato se je Sulejman s svojimi prijatelji kmalu lotil dela.

Najprej so Aylo dobro oblekli, potem pa so storili vse, da bi ji olajšali življenje. Živela je z njimi v bazi, z vojaki je delila dobre in težke trenutke. Sulejman je postal epicenter Aylinega življenja, saj ga je klicala „oče“, medtem ko so ostali vojaki postali strici. Ko je ob neki priložnosti Sulejman učil Aylo branja, mu je ob sliki družine v slikovnici pokazala, da ona več nima ne mame ne bratca, ampak še vedno ima očeta, pri tem pa ga je objela. Deklica je bila izjemno bistra, tako da se je hitro naučila turškega jezika in kasneje je za turške vojake prevajala pri vsakodnevnih opravilih v mestu. Ko se je prvi kontingent turške vojske vrnil v Turčijo, je Sulejman podaljšal svoje bivanje v Koreji, saj je želel poskrbeti za otroka. Kljub hudim razmeram in vojni je bila Ayla srečen otrok, saj je od vojakov prejela veliko topline in oblek, kar je bilo luksuz v tistih letih na korejskem polotoku, pa vendar se je Sulejman zavedal, da bo napočil trenutek, ko se bo moral vrniti v Turčijo.

Ko je poskušal po legalni poti s seboj vzeti tudi Aylo, so mu oblasti takšno misel prepovedale. Na dan odhoda je Sulejman želel vstopiti v ladjo z velikim kovčkom, vendar ga je vojaška policija ustavila in mu ukazala odpreti prtljago. V njem je bila Ayla in takrat so mu z ostrimi besedami dopovedali, da otrok mora ostati v Koreji. Sulejman se je od Ayle poslovil pred šolo „Ankara“, ki so jo ustanovili Turki. Turški vojaki so bili namreč znani v Koreji po tem, da so vedno, ko so videli zapuščenega fantka ali punčko, otroka vzeli s seboj na varno. Z ustanovitvijo šole in sirotišnice „Ankara“ so sirote dobile kolikor-tolikor humane pogoje za življenje. Ko se je Sulejman s solzami v očeh poslovil od Ayle, ji je obljubil, da se bo nekega dne vrnil.

Vojak se je vrnil v domovino, se poročil in začel graditi lastno kariero, vendar deklice nikoli ni pozabil. Na vse možne načine jo je želel najti. Pisal je pisma raznim inštitucijam, vendar nihče ni vedel, kje je punca. Tudi šolo so po nekaj letih zaprli, številni arhivi so imeli pomanjkljive podatke, saj je vojna vihra povzročila mnogo gorja in številni dokumenti so se izgubili. Čas je mineval, ampak Sulejman se ni vdal. Ko je Južna Koreja leta 1999 ob katastrofalnem potresu poslal reševalno ekipo v Turčijo, je stalno gledal novice in upal, da bo med reševalci videl tudi Aylo.

Ko je bilo organizirano svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Koreji leta 2002, je redno gledal tekme in upal, da bo med navijači zagledal svojo „hčerko“. Nekako je čutil, da je še živa.

Ob 60-letnici korejske vojne je na srečanju veteranov srečal novinarje iz Južne Koreje, ki so pokazali veliko zanimanje za njegovo zgodbo, zato so mu obljubili, da bodo poiskali Aylo. Po dolgem iskanju so našli možakarja, ki je trdil, da ve, kje živi Ayla, ki je sedaj imela korejsko ime, Kim Eunja.

Novinarji so takoj stopili v stik z njo in ko so ji pokazali fotografije deklice s turškim vojakom, je v trenutku zajokala z besedami: „Oče…..oče…..“ Ko je Sulejman slišal, da so našli Aylo, najprej ni mogel verjeti, potem pa so organizirali srečanje v Seulu. Sulejman je prišel s svojo ženo v park Ankara in ko sta sedela na klopi, se je z druge strani prikazala Ayla s svojim sinom in vnukoma.

Po 60-ih letih sta se Sulejman in Ayla ponovno srečala in njun objem je pospremilo glasno jokanje. Ko so se čustva malo pomirila, so se začeli pogovarjati, izmenjali so si darila, Ayla pa je ves čas klicala Sulejmana “oče”, njegovo ženo pa „mama“. Pred kamerami je izjavila, da je kljub temu, da je bila sirota, imela dobro življenje in da vse to dolguje Sulejmanu, ki jo je rešil tiste noči v gozdu, Sulejman pa je bil srečen, ker je po tolikih letih izpolnil svojo obljubo.

Po srečanju v Seulu sta bila v stikih s pismi še nekaj let, tudi srečala sta se se nekajkrat, zlasti čustveno pa je bilo njuno srečanje leta 2017 na premieri turškega filma „Ayla – hčerka vojne“, ki je bil nominiran za oskarja v kategoriji najboljšega tujega filma. Njuna pisma so potovala vse do 7. decembra 2017, ko je Sulejman umrl, star 91 let.

Sulejman bi se lahko tiste usodne noči obrnil stran, lahko bi se umaknil od gozda, ampak odločil se je ravno nasprotno. Kot bi ga srce vodilo, je brez strahu vstopil v grmovje in našel deklico, ne vedoč, da je v tistem trenutku potrdil Rumijevo modrost.

Posameznik ni samo kapljica v oceanu.