V Bistričici izpirali zlato

Nekam skrivnostno deluje cerkev sv. Lenarta v Zakalu blizu Stahovice pri Kamniku. Nanjo bomo naleteli, če se bomo s Kamniškega vrha mimo Korošaških slapov spuščali v dolino. Zdi se, kot da so jo hoteli skriti pred očmi morebitnih obiskovalcev in jo postavili v položen breg.
Po cesti pridemo do Zakala, če se iz Kamnika najprej napotimo v Stahovico, kjer zavijemo levo proti Županjim Njivam. Tu se lahko za hip ustavimo pri Marijini kapelici, ki letos slavi že 30 let od tistega trenutka, ko naj bi tedaj 18-letni Janez Kuhar videl njeno čudežno premikanje. Pri kapelici spet zavijemo levo ob potoku Bistričice v istoimensko vas, kaj kmalu pa se bomo že znašli v Zakalu pri cerkvi sv. Lenarta.
Cerkev sv. Lenarta v Zakalu
To cerkev prvič omenjajo leta 1457, zgradili pa naj bi jo benediktinci iz Gornjega Grada. Mnogi jo napačno poimenujejo cerkev sv. Florjana, morda zaradi značilne slike in kipa zavetnika proti ognju. Celo v Atlasu Slovenije je taka napačna navedba.
Sv. Lenart je zavetnik jetnikov. Pogosto ga upodabljajo z razbitimi verigami, ker je tolikokrat dosegel osvoboditev nedolžnih jetnikov. Častijo ga tudi kot zavetnika za zdravje živine, zlasti konj. Svetnik, ki je zlasti od 15. stoletja dalje slovel v južni Nemčiji kot velik ljudski priprošnjik in zavetnik, je bil tudi na Slovenskem deležen velikega češčenja.

Na naših tleh mu je posvečenih približno 70 cerkva, med njimi največ podružnic.

Mnogo cerkva je nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešeni iz turške sužnosti. Svetnik goduje 6. novembra.
Pogled s ptičje perspektive
V cerkvi v Zakalu je značilna votivna slika sv. Florjana. Ima pa še drugačen pomen. Leta 1779 je pogorelo kamniško predmestje Graben.

Za kamniško topografijo je bil to skoraj »srečen požar«, kajti v zvezi z njim se nam je ohranila ena najdragocenejših slik poznobaročnega Kamnika in prva po Valvasorju, čeprav po kvaliteti ne presega slikarij na panjskih končnicah.

Podoba je slikana z oljnatimi barvami na desko. Spodaj je na napisnem traku napis EX VOTO STADT STEIN 1779. Kamničani so torej naročili in darovali sliko po zaobljubi sv. Florjanu, pač zato, ker se je požar omejil le na predmestje Graben in se ni razširil tudi na ostali del mesta.
Spomin na požar v Kamniku leta 1779, detajl
Zanimivo je, da so sliko podarili cerkvi, čeprav bi pričakovali, da bi jo obesili na primer ob oltarju sv. Florjana na Žalah ali ob sv. Florjanu in sv. Lenartu posvečenemu oltarju v kamniški župni cerkvi. Stvar si lahko razložimo tako, da so v drugi polovici 18. stoletja postavili v zakalski cerkvi sv. Lenarta nov velik oltar, ki so mu v atiko namestili kip sv. Florjana; ta je skoraj izpodrinil glavnega cerkvenega patrona, tako da so se k tej podobi začeli zatekati po pomoč pred ognjem tudi meščani.
Tisti, ki so nekdaj hodili okrog teh bolj poredko poseljenih krajev, so vedeli povedati, da je bil tam nekoč rudnik srebra, našli pa so celo zlato. Viri celo poročajo, da so mnogi vedeli, kje je bil vhod v podzemni svet, kjer naj bi kopali to žlahtno kovino. In če verjamemo še drugim zgodbam, naj bi celo Korošaški slapovi v korito Bistričice prinašali zlata zrna.
Ljudje naj bi izpirali pesek in med drobnimi kamenčki se je sem ter tja zasvetlikalo še kakšno zrnce zlata. Ni sicer znano, ali bi ljudi kdaj zajela zlata mrzlica …
Primož Hieng