Pred dnevi mi je Peter Florjančič, danes je star 100 let in 227 dni, v domu dr. Janka Benedika v Radovljici, dejal, »Uničili so me !«
S to trditvijo je pomeril v vse, ki bi lahko preprečili, da bi se novi lastniki, Kitajci, ki so na Bledu kupili dva hotela, povsem netaktno obnašali do najbolj prepoznavnega in uspešnega slovenskega izumitelja.
Peter je imel v hotelu Kompas, v pritličju, 12 let najete prostore, pisarno. Vsi tisoči, ki so ga v tem času prihajali poslušat, so bili dobri gostje tega hotela, ki ima zdaj nove lastnike. In ti so, v podobi direktorja, sporočili Blejcu, v kakšnem času naj izprazni pisarno. In pika!
Seveda je Peter klical blejskega župana, Janeza Fajfarja, a ni bil uslišan. Zato je upravičeno razburjen. Te dni so začeli s tiskanjem njegovih dveh novih knjig v slovenskem in angleškem jeziku.»Moraš narediti to fotografijo, da bodo ljudje videli, da se mi še vedno dogaja,« je nadaljeval svetovljan.
O njem je Karpo Godina leta 2002 posnel film, Zgodba gospoda P.F.. Letos maja so mu izročili Častno Valvasorjevo priznanje za leto 2018 za donacijo P.F. Tehniškemu muzeju. Na ogled so njegovi izumi in dokumenti. Peter je vzel v obe roki po dve knjigi, slovensko in angleško različico, MOJE STOLETJE IN IZUMITELJ V TEBI. Natisnili so mu jih v žirovniški tiskarni.
O njem je Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo zapisal:»Sam globoko verjamem v to, da pristno, ampak res pristno srečo lahko čuti le samostojen, neodvisen, izviren, neuklonljiv in širokosrčen človek, ki je do družbe, ki ga obkroža, humanističen, topel, altruističen, a obenem, če je treba, tudi trdo kritičen. To pa je lahko le človek, ki je avtentičen in zvest samemu sebi, ne glede na viharje, ki divjajo okrog njega, ne glede na bleferje, ki ga obkrožajo, in ne glede na bisere in dragulje, ki mu jih ponujajo.«
Peter pa dodal: »Ekipa, ki mi je pomagala, omogoča internetno prodajo obeh knjig. Denar, ki ga bom zaslužil, bom namenil za prostorsko (o)čiščenje prenatrpanega Bleda. Tretjino pa namenil revežem. Na Bledu nimajo vizij.
S Prešernom sva bila pred leti pri takratnemu predsedniku, dr. Janezu Drnovšku (1950- 2008). Podpiral je mojo, najino vizijo razvoja bisera, kot Bled je, a kaj, ko je vse ostalo le v zapiskih, ki smo jih takrat naredili.
Vedeti morate, da imam 94 let delovne dobe !
Zagotovo bo to dokazano dejstvo našlo prostor tudi v Guinnessovi knjigi rekordov, se pošali sogovornik. Že kot šestleten je s sestro Špelo, oba sta bila v narodnih nošah, raztegoval harmoniko v blejski Kazini, ki je bila v lasti njegovega strica Ivana Kenda. Peter je jugoslovanski kraljici Mariji Karađorđević na Bledu zaigral in zapel pesmico dobrodošlice; »Bod moja, bod moja…«.
Kasneje, pred začetkom druge svetovne vojne, je Peter že imel mojstrsko spričevalo kranjske tekstilne šole. Sam je izdelal ročne statve in stkal šal iz angora volne v barvah jugoslovanske zastave, ki ga je podaril kraljici Mariji. In seveda dobil nova naročila. Ko je Peter omenil pomanjkanje vizije na Bledu, pokaže kopijo skice njegovega strica Ivana Kenda (1877-1937), gostilničarja, hotelirja, posestnika in župana, ki je nekaj mesecev pred smrtno prometno nesrečo, med vožnjo s Pokljuke, že imel projekt »Grajski center« za območje pod Blejskim gradom. S tremi terasami, paviljoni, notranjim jezerskim bazenom, pomolom z restavracijo, podzemno garažo in dvigalom ob grajski skali.
Danes, 82 let kasneje pa se še vedno ne ve, kdaj in za koliko bodo sedanji gospodarji zgradili grajsko dvigalo, seveda ne ob razgledni grajski skali, kot je načrtoval že Kenda.
Peter trdi, da so za blejski turizem zaslužni mnogi domačini, tudi Jakob Peternel, urar, organizator blejskega turizma. Županoval je 11 let. Zagotovo bolj, kot tako opevani Švicar Rikli. Očitno vsega sedanji »strojevodje« blejskega turizma tega ne vedo, je prepričan naš sogovornik.
»A lahko napišeš, da je to moje slovo, po vsem, kar se mi je zgodilo z deložacijo v Kompasu?» me razburjen vpraša lastnik patentov, ki se merijo s trištevilčnimi zapisi.
O Petru so v Mladini pred leti med drugim zapisali tudi:»Da je bil Florjančič slovenski Zelig: otroški prijatelj princa Aleksandra Karađorđevića, prijatelj paše Ilhamija Husseina, sosed Genea Kellyja, skoraj sosed Charlieja Chaplina, znanec Jacquesa Cousteauja, monaškega kneza Reinierja, režiserja Vittoria De Sice, filmarja Orsona Wellesa, modne kreatorke Coco Chanel in tajkuna Aristotla Onassisa, soigralec Marlene Dietrich.
Toda še eno dokazovanje, da je bilo njegovo življenje res “filmsko” (in celo “hitchcockovsko”), je nepotrebno – zakaj o Florjančiču, prijatelju kraljev in kraljic, kralju Monte Carla, bondovskih igralnic in gala zabav, hustlerju, zapeljivcu, uživaču, fantazistu, žrtvi vojnega nasilja, glasbeniku, plesalcu, nikoli upokojenemu mitomanu, nikoli zdravstveno zavarovanemu grandomanu, ki je brezmejno ljubil svojo usodo (vprašanje, kaj bi bilo z njim, če bi imel še srečo!), in avtorju številnih sloganov (“Denar ni nič vreden, če ga ne zapraviš”, “V življenju moraš vse zapravit”, “Za zakonca je najbolj pomembno, da spita vsak v svoji sobi” ipd.), ki je trikrat bajno obogatel in trikrat bankrotiral, raje ne posnamejo kar filma?
To bi bila lahko sijajna parodija kapitalizma in njegovih sanjačev.
Navsezadnje, stoletni Florjančič, ki je v življenju zamenjal 41 avtomobilov in 5 državljanstev, ima skoraj 80 let delovne dobe – še vedno nima pokojnine, še vedno mora delati.
Slovencem, ki se otepajo podaljšanja delovne dobe, ga bodo dali za zgled. Tako kot so jim tedaj, ko je Florjančič kraljeval v Monte Carlu, za zgled dajali stahanovce (posebne projekcije). Peter Florjančič, ki ti še vedno krepko stisne roko, še ni rekel zadnje besede …
P.S. Sinoči je društvo, www. spostujmo-bled.si v Festivalni dvorani organiziralo predavanja “Živeti in preživeti s turizmom” Na ogled so postavili problematiko blejskega turizma. Bodo odmevi, ali bo to le tehtanje, kdo bo koga?
