Pirhov je bilo za veliko noč dovolj povsod. Že na veliko nedeljo zjutraj so se začele na vasi in pred cerkvijo nekoč tako priljubljene igre s pirhi. Prav posebno je bil primeren za igre s pirhi dopoldan velikonočnega ponedeljka.
Najbolj pogoste igre so bile »turčanje«, »valinčanje« in sekanje pirhov. Pri turčanju – in tudi pri valinčanju – gre pač za to, da se pirhi, podobno kot pri balinanju, zadevajo in trkajo. Komur se pirh pri tolčenju ubije, ga izgubi. Za tolčenje pirhov si tolkači vedno izberejo pirh, ki ima trdo lupino. Tak pirh spoznamo po tem, če ima čist glas, ko potolčemo z njim po prednjih zobeh. Če je glas hrupen, je lupina mehka in tak pirh ni primeren za tolčenje. V Beli krajini je takšna preizkušnja že hkrati igra.
»Nekoliko drugačno je trkljanje ali valinčanje pirhov,« opisuje velikonočne igre s pirhi dr. Niko Kuret. »V Poljanski dolini nad Škofjo Loko na gladki trati – ob slabem vremenu na kakšnem podu – položijo vštric dve štrenarici (gladki letvi za predeno), tako da sta na enem koncu za dobro ped podloženi. Po letvicah spuščajo igralci pirhe, ki se skotalijo na različno razdaljo po trati. Kjer jajce obstane, tam mora tisti, ki ga je skotalil, položiti »stavo«, jajce pa odstrani. Za »stavo« položi kakšno jabolko, lect, bob ali kaj podobnega. Če se pirh naslednjega igralca dotakne stave, je stava njegova, če ne, mora sam položiti stavo. Podobno igro so poznali v ljubljanski okolici, v Zadobrovi, rekli pa so ji trkljanje.«
Na Ptujskem polju, v Spuhlji, so igrali to igro drugače. Na vasi si je mladina naredila jamo, »tačko«, v katero so kotalili pisanice. Podobno igro so poznali tudi v Poljanski dolini. Na Murskem polju so na rahli strmini naredili v tla jamico, položili okoli nje rdeče barvane pirhe in jih z nogami kotalili proti jamici. Kdor je prvi spravil jajce v jamico, je bil zmagovalec. Tako so se igrali mladi in odrasli.
Zelo priljubljeno in razširjeno je bilo sekanje pirhov. »Za to igro veljajo določena pravila,« Mirenpravi dr. Kuret. »Na Notranjskem, v Grahovem pri Cerknici, sta se fantiča pogodila, ali se seka »za prijeti« ali »za skriti« ali »za skozi«. Po prvem načinu naj se novec vsaj toliko zasadi v pirh, da prebije lupino in v njem obtiči, a ostane viden. Pri drugem načinu se mora novec skriti pod lupino, da ga ni videti. Pri tretjem načinu mora novec pirh popolnoma predreti in zleteti skozenj ali pa vsaj na drugi strani pogledati iz lupine. Kdor te pogoje izpolni, dobi pirh. Če ne, si vzame novec tisti, ki je dal pirh sekati.
Pri sekanju drži pirh v roki ali pa ga položi predse na tla. Sekač ga skuša zadeti iz tolikšne oddaljenosti, da pride nagnjen s stegnjeno roko do okoli 30 cm v bližino jajca. Da je pirh teže zadeti, ga položijo tudi k svoji peti, ali mu ga držijo visoko ob peči ali ob vratih, celo ob prečniku (tramu) pod lesenim stropom v hiši. Kadar se seka v roki, drži »podajač« jajce v zaprti dlani, da sta palec in kazalec zgoraj in puščata odprtino enega do dveh centimetrov. Skozi to »razpoko« mora sekač zadeti pirh. Dostikrat se zgodi, da se sekaču met novca ponesreči in da z njim celo zadene soigralca v roko ali prst. Čeprav teče kri, soigralec to rad prenese, saj je novec njegov.«
V Mirnu se je tradicionalno ciljanje pirhov na velikonočno nedeljo ohranilo v današnji čas. Domačini mu pravijo tudi zbijanje, pikanje, pekanje, streljanje in šicanje. Tekmovanje v ciljanju pirhov prireja Odbor za tradicionalno ciljanje pirhov, ki deluje pod okriljem Krajevne skupnosti Miren. To šego so na predlog mag. Vesne Mie Ipavec z Inštituta za narodopisje ZRC SAZU iz Ljubljane uvrstili v katalog žive kulturne dediščine Slovenije.
Za zadetek je pomembno, da kovanec ostane v jajcu, in ni dovolj, če le predre lupino.
Zadetek je veljaven šele potem, ko jajce dvignejo s tal in kovanec ostane v njem. Le najboljši strelci so zadeli v treh poskusih, zadetek v prvo pa je bil ponavadi splet natančnosti in sreče. Nekateri so si s spretnostjo v ciljanju pirhov pridobili poseben ugled.
Ob koncu 50. in na začetku 60. let 20. stoletja je ciljanje pirhov v Mirnu doživelo velik razmah. Ker se je življenjska raven dvignila, so otroci pripravili za ciljanje tudi po 20 do 30 pirhov.
Po osamosvojitvi Slovenije je velikonočni ponedeljek praznik, zato ciljajo pirhe tudi tega dne. Prav tako s tem nadaljujejo naslednji konec tedna, razlika je le v tem, da si ne zaračunavajo več zgrešenih strelov. Z večjim prostorom se je tekmovanje po številu udeležencev in organizacijski strani zelo razmahnilo. Skupno število igralcev je leta 1996 doseglo zgornjo mejo, 160 (97 moških, 50 mladincev in 13 žensk), in se v naslednjih letih ustalilo nekje med 140 in 150 igralci.
Primož Hieng
