Julija 1997 je Tajska nenadoma spremenila fiksno obrestno mero za svojo valuto, ki je bila sicer v veljavi 13 let.
Sprememba je povzročila pravi cunami na finančnih trgih in razvila se je azijska finančna kriza, ki je močno prizadela številne države, med njimi tudi Južno Korejo. Južna Koreja je bila v letih 1950-1953 v vojni in še deset let pozneje je bila nerazvita dežela, kjer je prostitucija predstavljala četrtino prihodkov v ekonomiji. S kvalitetnimi reformami in tujimi investicijami je v 70-ih letih končno začela doživljati razvoj in dvajset let pozneje so Korejci postala 11. najmočnejše gospodarstvo na svetu.
Paradnji konji so bili Hyundai, Samsung in LG, ampak finančna kriza konec leta 1997 jih je porinila na rob bankrota.
Banke so propadale, nacionalna valuta won je padala vedno nižje, kreditov ni bilo na voljo in vedno več ljudi je izgubilo delo. Korejska vlada je bila prisiljena vzeti posojilo od Mednarodnega denarnega sklada. Decembra 1997 so prejeli posojilo v višini 58 milijard dolarjev, v zameno pa so morali izvesti določene reforme. Vlada se je takoj lotila dela in začeli so delati na vračanju denarja, saj so se želeli čim prej znebiti kredita in predvsem obresti.
25. decembra 1997 pa se je zgodilo nekaj, kar je Korejce zapisalo v zgodovino z zlatimi črkami.
Tistega dne so namreč sprožili nacionalno kampanjo z enim samim ciljem: vrniti posojilo čim prej. Korejci so začeli zbirati zlato od lastnih državljanov in z odkupljenim zlatom so pospešeno izplačevali obroke kredita. Ljudje v Južni Koreji imajo posebno zvezo z zlatom, saj imajo tradicijo podariti zlato otroku ob samem rojstvu, medtem ko podjetja svojim zaposlenim ob upokojitvi podarijo zlate obeske.
Na zbirnih točkah po vsej državi so ljudje stali v dolgih vrstah. Gospodinje so prinesle prstane, moški so v rokah držali obeske, medtem ko so športniki prinašali svoje medalje in nagrade, ki so jih osvojili na tekmovanjiih.
Vlada je odkupila zlato in ga prodala naprej v ameriških dolarjih, potem pa so državljane izplačevali v korejskih wonih. V kampanji so sodelovali tudi množični mediji in en drugega so spodbujali k akciji, ki je trajala od decembra do aprila. V petih mesecih je v kampanji sodelovalo 3.5 milijona prebivalcev. Med njimi je bil tudi korejski zveznik baseballa Lee Jong-beom, ki je prinesel vse svoje medalje in trofeje v vrednosti 9.000 dolarjev.
Skupno so od ljudi zbrali 227 ton zlata, kar je predstavljalo skoraj 2.2 milijarde dolarjev.
Zbrani znesek in predvsem evforija ob doseženih rezultatih, je pomagalo tudi gospodarstvu in sindikatom, da so s skupnimi močmi tudi na drugi strani zbrali še več denarja. Enotnost se jim je na koncu še kako obratovala.
Kredit so vrnili Mednarodnemu denarnemu skladu tri leta prej, kot je bilo načrtovano.
Gospodarstvo si je opomoglo in preprečili so izgubo številnih delovnih mest, kar je bilo ključnega pomena.
Zapisa ne objavljam zato, ker bi rad dajal nekih idej o zbiranju zlata za vračanje kredita ipd, daleč od tega, ampak zato, ker je zgodba lep primer družbene enotnosti. Če Korejci tistega leta ne bi stopili skupaj, bi imeli mnogo hujše težave.
Veliko držav po svetu se trenutno sooča z virusno krizo. Nekje se z njo borimo že dalj časa, nekje se je šele začelo, ampak dejstvo je, da bomo prej prišli ven iz tunela, če bomo v tej situaciji solidarni in empatični en do drugega.
