Kdaj pa bi morali molčati, kdaj so besede odveč?
“Gre za več vrst molka, za več vrst tišin. Tišina, ki je, denimo, sledila mamini smrti, ko se o mami z menoj ni nihče več pogovarjal, nam gotovo ni olajšala žalovanja. Nasprotno. Tišina se takrat razraste v tebi v praznino, ki jo poskušaš zapolniti na različne načine, čeprav čutiš in veš, da se je v resnici ne da zapolniti. Po drugi strani je tišina seveda lahko tudi izraz bližine. Izraz intenzivnega stika in intimnosti. Tako tišino si lahko privoščiš le z nekom, ki ti je blizu. Ki je tvoj. Tako kot je bil moj moj fant Urban, ki je vsak dan po šoli prišel k meni na onkološki inštitut. Veliko sva se pogovarjala, veliko smejala, veliko tudi molčala. Včasih sva bila tiho ves čas obiska. Taka tišina z nekom, s katerim si močno povezan, je lahko močnejša od besed. In odleže. Močno odleže.”
Bronja Žakelj, finalistka Delove nagrade kresnik o romanu Belo se pere na devetdeset, literarizirani zgodbi svojega življenja
Vir in še več : Delo – Bronja Žakelj
