Chen Shi Ning je mojster taijiquana (tai-chi) in qigonga (chi-kung), ki znanje s teh dveh področij že več kot petindvajset let prenaša na nove in nove pristaše teh dveh kitajskih veščin.
Na kratko: taijiquan in qigong sta primerna za vse generacije, zato ni omejitev pri starosti in telesni pripravljenosti. Gibi so umirjeni, lahkotni, predvsem pa je pomembno, da vsakdo vadi skladno s svojimi telesnimi zmožnostmi, saj tako najzanesljivejše napreduje in začuti dobrodejne učinke.
»Rodil sem se pred 59 leti v Šanghaju, kjer sem tudi odraščal,« pove Chen Shi Ning. »Tam sem obiskoval osnovno in srednjo šolo, študiral pa sem v več državah. Začel sem v Pekingu, glavnem mestu Kitajske, nato pa sem študij nadaljeval v nekdanji Jugoslaviji kot nagrajeni študent pri takratni izmenjavi študentov. Nato sem se za tri leta vrnil na Kitajsko, se zaposlil in se spet podal na pot. Podiplomski študij sem nadaljeval v Sloveniji, konkretno v Mariboru. Kot univerzitetni diplomirani inženir strojništva sem nekaj časa dela v mariborskem Tamu pri sodelovanju med našo tovarno in kitajskimi podjetji. Iskal in navezoval sem stike s kitajskimi partnerji. Potem so se začele težave v tovarni avtomobilov, prišlo je do razpada države.«
S taijiquanom in qigongom se je srečal že v otroštvu, za kar ga je navdušil oče, ki je bil profesor na univerzi, kjer so poučevali tradicionalne kitajske veščine. »Tudi mama je bila profesorica na univerzi, vendar je delovala v filozofski smeri,« je povedal Chen Shi Ning. »Oba sta se ukvarjala in vadila taijiquan in qigong, že od malega naprej. Včasih smo vadili v parku, najraje z vrstniki, veliko bolj kot starši. Obe veščini, taijiquan in qigong, sta postali sestavni del mojega življenja.«
Chen Shi Ning pravi, da že dolgo živi v Sloveniji in to je zanj druga domovina. Na Kitajsko, njegovo rodno domovino, gleda s srcem in z ljubeznijo. »Domov se vračam vsaj enkrat letno,« pravi naš sogovornik. »Ponavadi grem poleti, ko so tukaj počitnice oziroma dopusti. Na Kitajsko peljem tiste učence, ki jih še posebej zanima domovina taijiquana in qigonga. V obe smeri potujem z veseljem: ko grem na Kitajsko in ko se vračam v Slovenijo.«
Mojster taijiquana in qigonga zelo lepo govori slovensko, poleg tega je tudi stalni sodni tolmač za kitajski jezik.
»Med študijem v Črni gori smo najprej govorili srbohrvaško,« pove Chen Shi Ning. »Že v srednji šoli se učil ruščine, kar je bila dobra podlaga za nadaljnja leta in učenje drugih jezikov. Na praksi sem bil v Sloveniji, pozneje še na specializaciji, kmalu pa sem spoznal, da je slovenščina težja kot srbohrvaščina. Jeziku in okolju sem se hitro prilagodil, še vedno pa se učim slovenskega jezika. Kot tolmač moram večkrat tudi na sodišče, ampak, saj veste, na sodišču ponavadi ni prijetnih zadev. Poleg tega sem spremljal naše kitajske delegacije na obisku v Sloveniji in ob tem prevajal iz kitajščine v slovenščino in obratno.«
Ko je prišel k nam, je zelo malo ljudi poznalo taijiquan in qigong. »Sprva so nas malo čudno gledali, ko smo vadili v parku,« pravi in doda, da je bilo z leti vse več zanimanja za obe veščini. »Zdaj je to moje poslanstvo, hkrati pa sem ponosen, da lahko širim to dejavnost v Sloveniji. Taijiquan ni samo vaja, je dosti več, to je filozofija, to je kitajska miselnost. Vadijo povsod, tudi v službah med odmori.«
Taijiquan je tradicionalna kitajska veščina gibanja, prepoznavna po tihih, tekočih, počasnih in mehkih gibih, ki jih Kitajci sami pogosto primerjajo z valovi neprekinjenega toka Dolge reke. V taijiquanu se prepletajo borilne veščine, daoistične tehnike dihanja in klasična kitajska filozofija. Beseda taijiquan je sestavljena iz dveh ločenih idej. Prva, taiji, vsebuje filozofski koncept in pomeni najvišji pol, druga quan pa dobesedno pomeni pest in zaobjema vidik taijiquana kot borilne veščine.
»Načela umetnosti taijiquana so osnovali daoistični menihi, ki so se kot eremiti umaknili pred svetom v gore ter se posvečali opazovanju narave in njenih zakonov,« pove Chen Shi Ning. »Najzgodnejši mojstri taijiquana ostajajo na pol mitični liki, kar bi lahko rekli tudi za Zhang Sanfenga, o katerem kroži legenda, da je nekoč opazoval boj med kačo in ptico, ki ga je navdihnil, da je izpopolnil svoj stil gongfuja, iz česar naj bi se nato razvile kitajske ‘mehke’ ali ‘notranje’ borilne veščine. Smatrajo, da je taijiquan nastal pred prvim tisočletjem, vendar pa najzgodnejši zapiski segajo v čas dinastije Tang (618–907). Zaradi pogostih bojev so bile borilne veščine zelo cenjene. Glavni med mehkimi borilnimi veščinami je postal Chen stil taijiquana, ki ga je osnoval Chen Wangting, vojak v cesarski vojski dinastije Ming (1368–1644). Chen stil se je sprva poučeval le v krogu klana družine Chen kot družinska skrivnost. Dandanes je Chen šola taijiquana priznana kot najstarejša šola taijiquana in kot predhodnica drugih šol. Najpomembnejše šole, ki so se razvile iz Chen stila, so Yang, dve Wu šoli in Hao.
In kaj predstavlja qigong?
»To je starodavna, več kot 5000 let stara umetnost negovanja zdravja, pri kateri z dokaj enostavnimi gibi uravnavamo in plemenitimo življenjsko energijo qi,« odgovarja Chen Shi Ning. »Pri qigongu je poudarek na dihanju in umu. Telesni gibi so veliko enostavnejši in lahki v primerjavi s taijiquanom, ki je veščina, pri kateri je zelo pomembno urjenje notranje energije, zato ga pogosto vadimo skupaj s qigongom. Lahko bi rekli, da sta kot plamen in olje. Taijiquan je plamen svetilke in qigong olje, ki mu daje življenje. Torej, obe veščini imata veliko skupnega in se lepo dopolnjujeta.«
Že v starih časih je qigong veljal kot učinkovita metoda za odganjanje bolezni in podaljšanje življenja, za kar obstajajo tudi materialni dokazi. »Naši predniki, ki so živeli v neugodnem in vlažnem okolju, so ugotovili, da lahko z določenimi gibi in dihanjem spodbudijo kroženje krvi in qija, raztezajo vezi in mišice ter krepijo kosti, s čemer so blažili in odganjali različne vrste bolezni,« je povedal Chen. »Značilnost qigong vadbe je, da aktivno združuje telesne gibe, dihanje in mentalno vodenje z namenom, da hkrati doseže preprečevanje in zdravljenje bolezni. Njegovo široko področje blagodejnega delovanja bi lahko zajeli v štiri splošne glavne učinke, ki so danes tudi znanstveno dokazani: vadba qigonga povečuje vitalno energijo, zvišuje odpornost in preprečuje bolezni, ohranja in krepi psihofizične sposobnosti, preprečuje prezgodnje staranje in podaljšuje vitalne aktivnosti v visoki starosti.«
Primož Hieng
