Ta prispevek je napisala Špela Ilar, moja nekdanja učenka. Z veseljem mi je dovolila, da ga objavim tudi na vašem portalu, saj je dobro in prav, da ga prebere čim več ljudi, kajne? Špela, 
hvala za dovoljenje.
hvala za dovoljenje.———————————————————————————————————————————-
Na družbenem omrežju facebook danes mrgoli raznoraznih skupin, vezanih na starševstvo. Mamice, mamice prodajajo, mamice opremljajo, mamice čvekajo, mamice študirajo ipd. Kot novopečena mamica z milijon vprašanji, na katere ne najdeš odgovora, se odločiš, da bo članstvo v kateri od njih morda uspelo razjasniti kakšno tvojo dilemo in ti pomagati. In res je tako. Med vsem balastom, ki se objavlja v teh skupinah, sem pa tja res naletiš na kaj, kar ti pride prav. Morda kdaj tudi sam zastaviš vprašanje, ki te pesti že dlje časa in si vesel raznoraznih odgovorov in stališč. Čeprav torej sčasoma ugotoviš, da si včlanjen v preveč le-teh (skupin) in da ne folgaš vseh objav, se sem in tja iz kakšne skupine sicer izpišeš, v parih pa vendarle ostaneš.
Podobna skupina, v kateri sem se znašla nekako po naključju, je tudi skupina o šolstvu. Ker sem še vedno v teku izobraževanja, ker me stvari, vezane na šolo, zanimajo, ker tudi moj sine počasi raste in bo nekoč »pru čru«, si kar precej objav v skupini z veseljem preberem, komentiram pa vendarle zelo zelo zelo redko. Do včeraj.
Pojavila se je tema o tem, kako so v neki osnovni šoli, v nekem tretjem razredu, pisali matematiko. Učiteljica je vrnila teste in starši so (verjetno) obnemeli ob osmih negativnih ocenah. Kot je obnemela tudi mamica hčerke, ki je v skupini objavila zapis. Si predstavljam. Verjetno prvi cvek v otrokovem življenju, sam pa zanj itak misliš, da je pameten bolj, kot vsi ostali otroci iz soseske in zadane te kap. Začela sem brati komentarje (večinoma) mamic in ugotovila, da hej, prevladovalo je mnenje, da je nekaj resno narobe z učiteljico (?!). Zamisliti se mora nad svojim načinom dela, poučevanjem. Osem negativnih ocen namreč meče slabo luč na delo, ki ga poklicno opravlja. Ker se z večinskim stališčem nisem in nisem mogla poistovetiti, ker se mi je zdelo tako za lase privlečeno, ker res nisem mogla verjeti svojim očem, sem napisala sledeče:
»V 4. razredu sem prejela svojo prvo negativno oceno, ravno pri matematiki. Doma sem se zjokala kot dež, ker sem res mislila, da znam. Mami me je takrat peljala na sladoled in mi povedala, da je takšno pač življenje, polno uspehov in neuspehov. In da je ravno neuspeh priložnost, da zrastem in se izboljšam. Takrat se mi je reakcija mojih staršev, ki sta bila te enke na nek način pravzaprav vesela, zdela res čudna, nisem je razumela. Vedela pa sem, da bom negativno oceno popravila. Učila sem se cel teden, cel vikend, prosila domače, da so mi zastavljali račune in preverjali, koliko znam. In rezultat? Popravila sem s čisto petko. Še danes, po 19ih letih, mislim, da je bila to ena boljših izkušenj v mojem življenju. Da je prav, da te kdaj kdo postavi na realna tla in tako ugotoviš, da se do zmage pride samo s trdim delom, saj nam nič ni podarjeno. Tako da draga mama, iz zgodbe ne delajte drame, otroku ponudite oporo, da se zjoka in ga spodbujajte na poti k pridobivanju znanja. Predvsem pa verjemite, da bo izkušnja otroku resnično koristila.
Ps: pa še to… matematika je in mora biti vaja, vaja, vaja. Prej, kot bo učiteljici uspelo otrokom dopovedati, da se morajo za dobro oceno RES potruditi, boljše bo. In mene je moja izkušnja tako “prestrašila”, da sem matematiko od takrat naprej vadila, vadila in še enkrat vadila pred vsakim testom. Ker sem vedela, da lahko dobro znam, pa bo s premalo vaje še vedno premalo za pet. Od takrat naprej, pa vse do konca, je bila matematika moj najljubši predmet, tako da sem prepričana, da mi učiteljica takrat ni povzročila prav nobene travme, pa čeprav je na testu pisalo “slabo” 1.”
Ok, sem pomirila svojo dušo, napisala svoje mnenje in dan se je odvijal dalje. Moj telefon pa je v naslednjem popoldnevu kar mrgolel od novih obvestil. Po nekem času sem si vzela nekaj minut in pogledala, kaj imajo na moje mnenje povedati mamice »levinje«.
Ou f**k, se opravičujem izrazu. Dreznila sem v osje gnezdo. Da je šolski sistem preveč naporen, da se od otrok danes pričakuje preveč, da otroci od matematike v tretjem razredu dobivajo mastne lase (?), da se včasih doma ni bilo potrebno učiti nič, saj si vse naredil v šoli, danes pa je dela doma preveč, da je učni sistem cel zgrešen, da je treba resno govoriti z dotično učiteljico matematike, ki je podelila osem negativnih, stopiti do svetovalne službe, lahko tudi do ravnateljice, saj se danes od otrok pričakuje, da poštevanko znajo v nulo in odgovorijo na zastavljen račun praktično takoj, kar otrokom predstavlja stike, tavme ipd. Ti šment, za prvi cvek v življenju teh osmih otrok, je bil očitno najden krivec. Učiteljica, šola, ma kaj šola, kar cel šolski sistem.
Nisem koleričen tip človeka, res ne. Mož bi verjetno prej rekel, da sem za milijon stvari flegmatik, kar ga spravlja ob živce. Ampak čutila sem, da mi srce vseeno razbija malo hitreje. Da res mislim, da starši, ki pišejo vse te nebuloze, pljuvajo v lastno skledo. Zakaj?
Šolskega sistema po dolgem in počez ne morem komentirati. Sploh ne osnovnošolskega. Od mojega življenja v OŠ je minilo že ohoho, otrok v šoli trenutno (še) nimam in ni pošteno, da sodim tja v tri dni. Sem pa zadnjič na poti v službo mimogrede ujela, da je pri nas v osnovnih šolah cca 80 % odličnih učencev. No, res brihtni otroci, bi rekel človek na prvo žogo. Potem pa so v nadaljevanju radijske oddaje povedali, da zadnje raziskave kažejo, da nivo znanja v osnovnih šolah upada. Kako upada, če pa imamo 4/5 perfektnih otrok, ki znajo vse? Hm, ali pač ne?
Kot popolnega laika na področju osnovnošolskega izobraževanja me je začelo skrbeti nekaj drugega. Da v tem šolskem sistemu danes nekaj ne štima. Da imamo na eni strani (zelo očitno) večino staršev, ki za prvi cvek krivijo šolo, ki menijo, da so otroci reveži in povsem nehumano preveč obremenjeni, na drugi strani pa imajo itak večinoma vsi otroci vse pet. Kar, roko na srce, nikakor ni realno. V naših časih je bil razpon od 1 – 5, vedno smo imeli koga (ali več le-teh), ki je pisal ena, kakšno dvojko, kar nekaj trojk, precej štiric in cca 5, 6 petk, ki so jih dobili RES brihtni in pridni otroci. Spomnim se, da sama s šolo nisem imela večjih težav, pa sem vseeno sem in tja dobila trojko, se za kakšno štirko RES precej učila in za petko pri matematiki je**** ježa cel teden, če se lahko tako izrazim.
Zakaj se torej veselim dneva, ko bo moj vedoželjni, nadebudni, živahni in nadvse trmasti 3-letnik domov prinesel prvi cvek? Zato, ker ga bo nekaj postavilo na realna tla. Da, čeprav misliš, da si pojedel celo pamet tega sveta pri samo osmih letih, to še ne pomeni, da si frajer, ki raztura po tekočem traku. Ker upam, da bo ostal odprtih ust in rahlo zmeden s testom v roki prišel domov. In ker se mi bo zdelo fajn, saj bo to verjetno eden prvih večjih »neuspehov«, ki jih bo moral dat skozi, da bo imel priložnost napredka in rasti. Ker bom stiskala pesti, da ga bo situacija prilepila na stol za pisalno mizo in da bo poštevanko dribral, dokler je ne bo znal v nulo. Zakaj? Ker je takšno pač življenje.
Ne govorim, da morajo imeti vsi otroci same petke, daleč od tega. Otrok naj spozna, kaj mu leži, kaj mu je všeč, kaj ga res zanima in naj temu posveti veliko časa in volje. In če mu kemija in biologija nista najbolj pri srcu in ju bo zaključil s tri, ne mislim prav nič komplicirat. Ampak želim pa, da čim prej spozna nekaj … Da se moramo v življenju kdaj za kaj resnično potruditi. Da se lahko potrudimo, pa se izkaže, da je bilo še vedno premalo in moramo v stvar vložiti še več časa in energije. Ker šele takrat, ko se za nekaj RES potrudiš, ceniš rezultat, ki pride na koncu. Če pa petke letijo kot po tekočem traku z vseh strani, otroci pa za njih ne rabijo pretirano migniti s prstom, me skrbi, da dobimo sliko silno zadovoljnih in ponosnih mamic, ki konec junija z veseljem na facebooku objavljajo spričevala svojih otrok, na drugi strani pa naše male zakladke, ki niso navajeni na življenje, ki jih čaka »tam zunaj«. Mladino, ki bo ostala odprtih ust, ko bo odšla na mednarodno izmenjavo in ugotovila, kakšnega reda in discipline so navajeni npr. azijski študentje (kapo dol njihovi bistrosti), njih pa so slovenske mamice celo življenje tolažile s tem, da so največji reveži, če jim kdaj kakšen učitelj (z velikim U!), da cvek in pove, da pač znajo za en drek.
Ps: Veste, kaj pa me je vseeno presenetilo? Da sem, ne glede na vse, s komentarjem požela tudi nekaj všečkov. Vendarle se nekateri starši očitno zavedajo, da zavijanje otrok v vato verjetno ne bo prineslo nič dobrega. Opazila sem tudi, da imam nekaj somišljenikov, ki so moje mnenje podprli s podobnimi mislimi in izkušnjami. Čeprav se mi zdi čudno nekaj … večina od njih je bila moških, kar je sicer za nepogostost objavljanja s strani moškega spola v skupini veliko presenečenje. Je torej problem v današnjih mamah?
Špela Ilar Kosmač
