Slovenci poleti leta 1575 dobili svojo prvo tiskarno, ko je Janž Mandelc v Ljubljani, takratnem deželnem središču Kranjske, ustanovil tiskarski obrat, v katerem je poleg nemških in latinskih tiskal tudi slovenske knjige.
Stoletje zatem, ko je moral Mandelc zaradi verskih sporov zapustiti slovenske dežele, je vlogo nadaljevalca tiskarske tradicije sprejel domači plemič italijanskega rodu Janez Vajkard Valvasor. Med pionirje slovenskega tiskarstva vsekakor spada tudi salzburški tiskar Janez Krstnik Mayr, ki je leta 1678 dobil dovoljenje, da sme v Ljubljani odpreti svojo tiskarno in knjigarno.
Vsesplošen razvoj obrti in industrije ter vse večja potreba po tiskarskih izdelkih sta ob koncu 18. stoletja priklicala v slovenske dežele vrsto novih tiskarjev. Pravi izbruh tiskarstva, kot pravi Borut Rovšnik v zapisu v Kamniškem zborniku iz leta 1979, smo Slovenci doživeli v drugi polovici 19. stoletja.
»Tiskarstvu je v tem času pripadla vse večja vloga pri kulturnem osveščanju širših plasti slovenskega naroda, vse večji pa je bil delež pri razvijanju narodnega gospodarstva,« poudarja Rovšnik. »Tiskarske delavnice so postale večje, dobile so novo, izpopolnjeno opremo in stroje, zaposlovale pa so vse več delavcev.«
Zunaj Ljubljane so delovale mnoge manjše tiskarne, ki sicer po obsegu naročil niso mogle tekmovati z velikimi ljubljanskimi podjetji, a so se zato specializirale na posamezna področja tiska in izbirale posebna naročila. Kot pravi Borut Rovšnik, so bile sicer slabše opremljene, a so kljub temu izdelale kakovostne in lepo opremljene tiske. Knjige, ovitki, razglednice in drugi tiskarski izdelki manjših tiskarn so se nemalokrat kosali prav po likovni opremi in natančnosti tiska z večjimi tiskarskimi podjetji.
V zgodovini našega tiskarstva zavzema pomembno mesto znamenita kamniška Slatnarjeva tiskarna. Leta 1900 sta jo ustanovila Anton Slatnar in Hinko Sax v hiši Ivana Bahovca na vogalu današnje Maistrove ulice in Glavnega trga, v nekdanjem Kamniškem domu. Anton Slatnar, izučen stavec, je bil znan kot prvovrsten strokovnjak v tiskarstvu, Hinko Sax, njegova desna roka, pa je bil tiskar strojnik.
Slatnar je bil rojen 3. januarja 1867 v Nožicah pri Homcu blizu Kamnika kočarju Antonu in Magdaleni, rojeni Šarc, umrl pa je 16. maja 1926 v Kamniku. Po štirih gimnazijskih razredih se je izučil tiskarstva v Blaznikovi tiskarni. V Ljubljani je bil stavec Narodne in Katoliške tiskarne, v Celovcu pa Mohorjeve tiskarne.
Leta 1906 sta Slatnar in Sax tiskarno prestavila v hišo Franca Majdiča na Šutni št. 43, kjer sta gospodarsko poslopje na dvorišču preuredila v tiskarno. Leta 1910 sta se Slatnar in Sax razšla. Do tega leta so stroji v tiskarni tekli na ročni pogon. Kamnik je leta 1912 dobil elektriko in tako je tudi Slatnarjeve stoje namesto rok gnal električni tok. Tiskar je svojo obrt začel dokaj skromno opremljen, sčasoma pa se je moderniziral. Ker delavnica na Šutni ni več ustrezala obsegu dela, je Anton Slatnar leta 1922 kupil hišo na Glavnem trgu v Kamniku in si tam uredil stanovanje ter trgovino s papirjem in knjigami. Pritličje zadnjega trakta hiše je preuredil v tiskarno, ki je tam ostala do konca.
Ko je Slatnar 16. maja 1926 umrl, je njegova vdova vodila tiskarno do leta 1931, tehnično pa jo je vodil Rajko Kos. Tiskarno in zadnji trakt poslopja sta 15. avgusta 1931 kupila Ludvik Vodnik in Anton Knez in jo vodila pod firmo Tiskarna Slatnar (Vodnik in Knez) v Kamniku. Kupila sta nov stavni stroj Linotype in nov črkovni material ter vso tiskarno moderno in strokovnjaško opremila. Kakor prej Slatnar, sta pred drugo svetovno vojno tudi nova lastnika tiskala mnogo leposlovnih in znanstvenih knjig ljubljanskih založb v okusni opremi.
Med okupacijo je tiskarno vodil nemški komisar. Kolektiv tiskarne, z bivšim lastnikom Vodnikom, je stalno zalagal partizanske tiskarne v kamniški okolici s papirjem in barvo, leta 1944 pa je dal popoln črkovni material za partizansko tiskarno pri Sv. Trojici, ki se je jeseni preselila v Kropo pri Bočni blizu Gornjega Grada. Anton Knez je takoj po okupaciji moral oditi v Ljubljano; ustreljen je bil kot talec na Turjaku.
Tiskarna je bila 6. decembra 1946 nacionalizirana in preimenovana v Kamniško tiskarno, 6. januarja 1949 pa ukinjena in preseljena v Ljubljano v Blasnikovo tiskarno.
Slatnarjeva tiskarna se je takoj po ustanovitvi leta 1900 zelo lepo uveljavila. Razen Hribarjeve tiskarne v Ljubljani je tiskala najlepše opremljene knjige. Izdelovala je umetniške razglednice, poleg tega tudi razne okraske in ovitke za knjige. Tiskala je veliko število del naših klasikov in s tem opravila važno delo v našem kulturnem prostoru. Tudi slovenska politična zgodovina ne more mimo Slatnarjeve tiskarne. Že leta 1905 sta namreč Slatnar in Sax začela izdajati tednik Naš list z mesečno prilogo Slovenska gospodinja. Prva številka je izšla 7. januarja 1905 na šestih straneh.
Naš list je bil ugodno sprejet predvsem v krogu slovenskih naprednih bralcev. Število naročnikov je raslo. Kakor sta bila Slatnar in Sax po srcu in prepričanju narodnjaka in 
naprednjaka, tako je tudi list že takoj v prvih številkah stopil iz okvira svojega nadstrankarskega programa in zaplaval v izrazito napredne vode.
Naš list je z drugim letnikom dobil podnaslov: Neodvisno politično glasilo za Slovence. Uredništvo lista je bilo od 30. januarja 1906 v Ljubljani, kjer je imel list tudi večino anonimnih sodelavcev.
Krog bralcev se je tako povečal, da je Naš list od 3. julija 1906 do 22. februarja 1907 izhajal dvakrat na teden, v torek in petek. S tretjim letnikom in štirinajsto številko je izhajal spet enkrat tedensko na osmih ali desetih straneh, imel pa je že po dve strani oglasov.
Kot priloga Našemu listu je od junija 1905 izhajal lokalni list Kamničan. Prva številka je bila priložena 23. številki Našega lista in je imela datum 10. junija 1905.
Kamničan je izhajal vsako soboto in je bil za naročnike Našega lista v kamniškem okraju brezplačen. Izdajatelj in odgovorni urednik je bil Hinko Sax, lastnik in tiskar pa Anton Slatnar.
Povod za izdajanje Kamničana so bili domžalski dogodki, ki so zahtevali podrobnejše obravnavanje v lokalnem merilu. Urednik Hinko Sax je v prvi številki zapisal, da bo list varoval interese in koristi kamniškega okraja.
»V ta namen pa se obračamo do vseh tistih prijateljev naše zemlje, da nam pošiljajo vesti in novice iz okraja, bodisi že kakršnekoli vsebine, zlasti pa naj obračajo pozornost krajem, v katerih jih preganja tujec z domače zemlje, kakor se nam to godi v Domžalah,« je zapisal urednik.
Program, ki si ga je bil zadal v uvodniku, je Kamničan zvesto izpolnjeval. Bil je bojevit, neizprosen in odločen. Posebno zavzeto se je zoperstavil izzivalnemu početju prodirajočega nemštva in prihodu tirolskih tovarnarjev, ki so v Domžalah odpirali slamnikarske tovarne. Dogodki v juniju 1905, ko so Domžalčani, ki so jim prihiteli na pomoč narodno zavedni Kamničani, krepko uprli nemškemu izzivanju, so glasno odjeknili po vsej naši domovini.
»V Domžalah je tekla slovenska kri, ker so Domžalčani branili svojo zemljo, na kateri bivajo že stoletja, pred onečaščenjem privandranih Tirolcev. Branili so domačo zemljo pred zasramovanjem tujcev, zato so jih suvali žandarji s kopiti svojih pušk,« je poročal Kamničan.
V takem tonu je Kamničan v naslednjih številkah še naprej spremljal razprave v parlamentu in pred sodiščem o domžalskih dogodkih. To mu je dalo tudi povod za akcijo za osamosvojitev slovenske slamnikarske obrti.
Sax je bil, kot kaže, odločen pisec: »Slovenski poslanci vlagajo interpelacijo v parlamentu zaradi zadnjih dogodkov, a stavim glavo, če pogledam pod njihov slamnik, da vidim le kak tovarniški znak naših narodnih sovražnikov. Slovenske žene, ki rabite toliko slamnikov, odklonite vse, kar nosi tuje znamke! Zagrebški listi priporočajo hrvaškim trgovcem, naj naročajo blago le od slovenskih tovarnarjev … «
Kamničan je zvesto spremljal vse društvene in družabne prireditve, delovanje gospodarskih organizacij, občine in Meščanske korporacije ter ostro sodil o razpravljanjih na političnih shodih, ko je zastopal dosledno napredno smer. Slatnar in Sax sta bila pač pogumna in brezkompromisna bojevnika za pravice slovenskega ljudstva.
Po dveh letih in pol je Kamničan moral prenehati izhajati.
V prvi številki Našega lista, letnika 1908, je uredništvo sporočilo, da je ustavilo nadaljnje izhajanje Kamničana in naslednjih razlogov: »Kamničan je bil namenjen Kamniku in njegovi okolici. Založništvo je hotelo polagoma ustvariti iz Kamničana reden lokalni list, ki bi bil zlasti v sezonski dobi za mesto Kamnik in njegovo krasno okolico še posebne vrednosti. Ali vsaka kritika se je smatrala za osebno žaljenje, vsak predlog za vsiljevanje …«
V prvem letniku se je s 26. številko od 26. junija 1909 tudi Naš list poslavljal od slovenske javnosti. Z julijem 1909 je začel izhajati list Rodoljub, tako da se potreba, kot je zapisal Hinko Sax, po drugih naprednih časopisih ne bo več tako občutila.
»Naš list je bil neodvisen in ga narodno napredna stranka ni prav nič podpirala, niti denarno niti moralno,« piše Sax.
Poleg tega tudi materialno stanje ni bilo najboljše, saj je veliko naročnikov dolgovalo naročnino.
Tiskar Anton Slatnar je bil pogumen in odločen mož. Ni gledal na materialne žrtve, kadar je bilo treba podpreti stvar, ki je bila v skladu z njegovimi naprednimi politični nazori. To je dokazoval ponovno, ko je v razburljivih in nevarnih časih pred prvo svetovno vojno odločno podprl mlade revolucionarje, ki so se zbrali okrog Preporoda.
V Slatnarjevi tiskarni so izšle prve izdaje mnogih pomembnih del slovenske književnosti. Tako je založnik Lavoslav Schwentner, podpornik slovenske moderne, skoraj vse knjige, ki jih je založil, tiskal v Kamniku pri Slatnarju. Žal so se sčasoma, zlasti pri spremembah lastništva in po preselitvi tiskarne v Ljubljano leta 1949, porazgubili vsi seznami in zapiski, iz katerih bi bilo natančno razvidno, katere knjige so bile tiskane v Kamniku.
Med tiski kamniške tiskarske delavnice so se že kmalu pojavile razglednice v črno-beli tehniki in v tribarvnem tisku. Le-te so zaradi svojih motivov mesta in okolice dragocen vir za proučevanje starega mestnega jedra in nekaterih pogledov, ki jih danes ni več.
Po podatkih, ki jih je zbral Borut Rovšnik, je Anton Slatnar natisnil 64 knjig. Gre za leposlovna izvirna ali prevedena dela za odrasle in mladino predvsem slovenskih avtorjev, v to pa ni všteta strokovna, znanstvena, religiozna, politična in druga podobna literatura. »Pokazalo se je namreč, da je tiskar namenil, kar zadeva oblikovanje knjige, največ pozornosti prav leposlovnim publikacijam,« poudarja Rovšnik.
»S temi izdelki je sicer imel največ dela, moral si je priskrbeti kakovosten papir, dobre tiskarske barve, še posebej pa zagotoviti veliko izbiro tipografskega materiala, raznih oblik črk, klišejev za okraske in vinjete ter vrsto drugih tehničnih pripomočkov, ki so prispevali k lepi zunanjosti knjige.«
Anton Turk, knjigarnar v Ljubljani, je tiskal pri Slatnarju skoraj vse ljudske izdaje svojih knjig, med katerimi so nekatere doživele do šest izdaj, knjiga Največji slovenski spisovnik ljubavnih in ženitovanjskih pisem pa celo devet izdaj. Sodelovanje z založnikom Turkom je Slatnarju prineslo velik finančni uspeh.
Skoraj vse knjige slovenskih klasikov je stavil stavec Karol Neřima, tiskal pa jih je strojni tiskar, naprednjak, Jože Grčar, ki je od leta 1903 do svoje upokojitve 1949 z malimi presledki delal v kamniški tiskarni. Jože Grčar je bil absolvent Umetno-obrtne šole v Ljubljani. Njegova zasluga je bila, da so bile knjige slovenskih klasikov tako lepo opremljene, saj jih je vse okrasil z vinjetami. Delal je tudi linoreze in lesoreze za ilustracije in naslovne strani knjig. Do visoke stopnje umetnosti se je povzpel v slikarstvu zlasti kot portretist, tiskarna pa je tiskala več reprodukcij umetniških razglednic z njegovimi motivi iz Kamnika in okolice. Pri tiskanju knjig je bil v tesni povezavi s slovenskimi pisatelji, ki jim je v pregled izročal korekture. Kot velik ljubitelj knjig je imel največji zaslug za razvoj knjižnice v Narodni čitalnici.
Kamničan je izšel med obema vojnama samo ob izrednih priložnostih. Ob 50-letnici obstoja Narodne čitalnice je izšla 7. septembra 1919 ena številka, ki jo je uredil Rudolf Binter.
Ob občinskih volitvah leta 1921 in 1927 je krajevna organizacija JDS izdala za volivce kamniške občine po dve številki Kamničana – za volilno propagando.
Ob Obrtni razstavi za kamniški okraj sta izšli 20. julija in 3. avgusta 1935 dve številki Kamničana s poljudno vsebino. Urednik je bil prof. Lojze Peterlin-Batog. Zadnjič je izšla edina številka Kamničana ob 70-letnici Narodne čitalnice 16. julija 1939.
Zanimiva je bila tudi izredna številka Veselega Kamničana, ki je izšla ob pustu leta 1931, ko je naznanjala sokolsko maškarado Pod rdečo marelo.
Avtor: Primož Hieng
