Domžale so tisti sloveči, svetovno znani obrtni kraj, kjer se izdelujejo najlepši in najfinejši moški in – kar še več pove! – tudi ženski slamniki. Najimenitnejše gospe in gospice po velikih svetovnih mestih nosijo z veseljem – domžalske slamnike. Tako je o pomembni gospodarski dejavnosti na širšem območju Domžal, ki je trajala vsaj od druge polovice 18. stoletja do srede 20. stoletja, zapisal župnik Franc Bernik.

Ko je že kazalo, da bo slamnikarska tradicija Domžal, stara približno tristo let, skoraj utonila v pozabo, so se v Kulturnem domu Franca Bernika odločili za oživitev nekdanje obrtniške in industrijske dejavnosti. V Domžalah so se pred leti zbrali vsi tisti, ki bi lahko na tak ali drugačen način po svoje prispevali k temu, da bi podrobneje spoznali zgodovino slamnikarstva.

 

Nastal je študijski krožek, ki ga je vodila Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja. Cilj je bil znan, to je postavitev razstave o tej stari domžalski dejavnosti. Prvotno zamišljena razstava je kmalu prerasla v imenitno slamnikarsko zbirko, ki je lepo urejena predstavljena v domžalskem godbenem domu kot slamnikarski muzej. Na kratko lahko zbirko predstavimo kot podroben pregled vsega o nastanku slamnika in na splošno o tej dejavnosti v širši domžalski okolici.

»Poleg ogleda izjemne zbirke smo oblikovali slamnikarsko pot Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah ter izdali tiskani vodnik v slovenščini in angleščini, ki ga obiskovalci dobijo v muzeju ob nakupu vstopnice,« pravi Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti v KD Franca Bernika.

»Lansko jesen smo uspešno izvedli prvi tečaj šivanja slamnikov in zaradi izrednega zanimanja ga letos nadaljujemo. Oba projekta smo izvedli v sodelovanju z Občino Domžale. Pomemben prispevek k ohranjanju in širjenju znanja o slamnikarski dediščini je tudi vpis slamnikarstva v register žive kulturne dediščine.«

»Vsaj od druge polovice 18. stoletja do srede 20. stoletja je bil slamnik poletno pokrivalo kmečkega prebivalstva,« je v uvodu knjižice Zgodba o slamnikih na Domžalskem zapisala etnologinja Saša Roškar. »Višje družbene plasti so poletno modno obliko klobukov iz slame sprejele v začetku 19. stoletja. Zelo priljubljeni so bili med prvo in drugo svetovno vojno, pod vplivom meščanske mode pa so jih v pražnjo nošo sprejele tudi kmečke ženske.«

Danes nas po slamnikarskem muzeju vodi Roman Kos, strokovni sodelavec muzeja. Ob skrbni razlagi ugotovimo, da Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi Vojvodine Kranjske iz leta 1689 slamnikarstva na tem območju še ne omenja.

»Presenetljiva je upodobitev baročnega slikarja Franca Jelovška, ki je v grobeljski cerkvi nad oltarjem sv. Notburge na ženski strani že leta 1761 upodobil slamnik in snop slame za pletenje kit, pri čemer lahko sklepamo na razširjenost dejavnosti v njegovem času,« pravi Kos.

O začetkih slamnikarstva pričata dve zgodbi; v prvi je Benedikt Franc Herman v pismih s potovanj leta 1780 poročal, da so po vsej slovenski deželi ljudje precej nosili slamnike in da je bilo slamnikarstvo v ihanski župniji pomembna obrt. Vpeljal jo je neki domačin, ko se je kot odsluženi vojak vrnil iz Firenc v Italiji. Že okrog leta 1790 je neki Tirolec začel ihanske slamnike prodajati tudi zunaj Kranjske. Iz Ihana se je ta hišna obrt hitro razširila v sosednje vasi – nastale so številne slamnikarske obrtne delavnice. Ljudje so po vsem brdskem in v velikem delu kamniškega okraja pozimi pletli slamnate kite in iz njih šivali slamnike, ki so sčasoma postajali vse lepši in finejši.

Na začetku slamnikarstva si je Avstro-Ogrska prizadevala pospeševati obrt in industrijo ter uvajati nove obrtne panoge. Slamnike so najprej izdelovali za domače potrebe, pozneje pa so si številni kajžarji in mali posestniki na tak način izboljšali svoj zaslužek. Prodajali so jih na sejmih, nato pa so trgovanje z njimi prevzeli kočevski, blejski in tirolski krošnjarji, ki so jih raznesli po vsej monarhiji.

Izdelovalci slamnatih kit žita niso posebej gojili za slamo za pletenje, ampak je bilo zrnje pomembnejše. Po žetvi ali že med njo so le izbrali slamo, ki je bila za pletenje primernejša. Kite so pletli iz različnega števila slam – iz štirih, tudi iz petih, devetih in enajstih, celo iz devetnajstih slam.

Pomemben trenutek v razvoju slamnikarstva je nastopil sredi 19. stoletja, ko je prišlo do delitve na kitarstvo, to je pletenje slamnatih kit, in slamnikarstvo. Konec 60. let 19. stoletja so pri izdelovanju slamnikov začeli uporabljati stroje in nastale so prve slamnikarske tovarne. V Domžalah in okolici so odprli podjetja domačini, prišli pa so tudi tujci, ki so domžalsko obrt spoznali kot krošnjarji. Tirolci so se najprej naselili v Mali Loki in potem v Študi, kjer je 1857. Pavel Mellitzer na mestu Pipanove hiše sezidal prvo tovarno. Dve leti pozneje je prva slamnikarska tovarna stala tudi v Domžalah.

Roškarjeva je zapisala, da je Avstrija začela omejevati krošnjarjenje. Tirolski trgovci so se organizirali in postavili prodajno mrežo slamnikarskih izdelkov s stalnimi trgovinami. V mestu Marostika v Benečiji so postavili prvo tovarno slamnikov, ki jo je vodil Krizant Ladstätter. V Domžale je glavni val Tirolcev prišel po letu 1866, ko je Avstrija v vojni z Italijo izgubila Benečijo. Zaradi visokih carin so tovarne iz Marostike preselili v Domžale, kjer je bila na razpolago poceni že izučena delovna sila.

Jeseni 1866 so Peter Ladstätter, Jakob Oberwalder, Peter Feldner in drugi v Zgornjih Domžalah kupili Ferberjevo hišo, poznejši Toko, in jo preuredili v majhno slamnikarsko tovarno. S seboj so pripeljali tudi nekaj izurjenih italijanskih delavcev in šivalk ter šivalne stroje, stiskalnice in drugo opremo. Tirolski partnerji so se že leta 1870 ločili in ustanovili vsak svoje slamnikarsko podjetje, poleg tega pa so bili slamnikarski tovarnarji tistega časa še bratje Kurzthaler, družabnika Mellitzer in Kleinlercher ter bratje Oberwalder.

Zaradi želje po vse boljših izdelkih so tovarnarji že od začetka kite za kakovostnejše slamnike uvažali iz Italije, pozneje pa tudi iz Kitajske in Japonske. Število ljudi, ki so pletli kite, se je zmanjšalo, ker so rokodelci dobivali čedalje skromnejše plačilo, vendar pa domače slamnate kite niso izgubljale trga le zaradi slabe kakovosti slame in pomanjkanja surovin, temveč tudi zaradi velike konkurence slamnatih izdelkov iz drugih evropskih držav, ki sta se jim proti koncu 19. stoletja pridružili še Kitajska in Japonska z izdelki, ki so bili kakovostni in poceni.

Slamnikarska industrija je svoj vrhunec doživljala na prelomu 19. v 20. stoletje, po prvi svetovni vojni pa je zaradi novih političnih in gospodarskih razmer ter carin izgubila pomembne trge in povezave s svojimi podružnicami. Tirolske tovarne so druga za drugo propadale, tovarnarji pa so skoraj vsi zapustili Domžale.

Slamnikarske izdelke so izdelovali še v Oberwalderjevi tovarni, ki je leta 1936 prevzela ime Univerzale, ter v Škrabarjevi, Košmrljevi in Ravnikarjevi tovarni.

K propadu slamnikarske industrije so veliko prispevale tudi spremembe v načinu oblačenja, saj slamniki niso bili več tako modni kot pred desetletji.

Zadnji slamnik so v domžalski tovarni sešili leta 2003.

Primož Hieng

Več informacij
Slamnikarski muzej Domžale
Kajuhova ulica 5
1230 Domžale
T: 01 724 84 08
E: [email protected]
www.kd-domzale.si/slamnikarski-muzej.html

Za radovedne

Domžalsko slamnikarstvo ni ohranjeno le v muzeju pod okriljem Kulturnega doma Franca Bernika, temveč je obširno popisano in s številnimi fotografijami dokumentirano v bogati monografiji Slamnata sled Domžal novinarja, publicista in vsestranskega zbiratelja Matjaža Brojana. Avtor knjige velikega formata, ki ima kar 285 strani, pravi, da smo k sreči še pravočasno ohranili, kar se je ohraniti dalo. Zbiral je in ohranil zelo veliko in izredno bogato slamnikarsko zbirko, ki je zdaj del Slamnikarskega muzeja v Domžalah.

Knjiga Slamnata sled Domžal, ki jo je leta 2012 izdal in založil KD Franca Bernika, je tudi svojevrsten učbenik pletenja kit, saj to delo doslej še ni bilo opisano in ohranjeno. »V pripravi knjige sem se največ ukvarjal s postopki pletenja kit, kjer so za to opravilo uporabljali od štiri do devetnajst slamic,« pojasnjuje Brojan.

»Osemkrat sem obiskal pletice iz Krašnje, ki ohranjajo to tradicijo. Prav tako ni bilo ustreznega besedišča, zato sem v posvetovanju z Jankom Modrom celo na novo ustvaril nekatere tehnološke besede oziroma pojme.«