Čeprav po Sloveniji v tem trenutku v glavnem ni snega, je organizatorjem minulo soboto v Škofji Loki uspelo spraviti pod streho srečanje in tekmovanje ljubiteljev smučanja po starem.
Namreč, progo pod škofjeloškim gradom, kjer po navadi poteka srečanje smučanja po starem, jim je uspelo narediti in pripraviti za pomembno tekmo. Svoje sta opravila snežni top in teptalni stroj, srečo pa so imeli tudi zaradi nizkih nočnih in jutranjih temperatur.
Starosvetni smučarji, kot jim tudi pravimo, so se s svojimi v glavnem lesenimi smučkami, gojzarji, palicami iz bambusa in ogromnimi krpljami ter v starih oblačilih – ženske celo v dobro podloženih krilih – najprej zbrali na škofjeloškem Mestnem trgu, nato pa so v povorki skozi mesto krenili še na Cankarjev trg in se na koncu ustavili pod škofjeloškim gradom.
Vse niti jubilejnega, 20. srečanja smučarjev po starem so prepletali člani društva Rovtarji, ki se tudi sicer ukvarjajo s starimi stvarmi: pozimi jih navdušuje smučanje, poleti pa se udeležujejo srečanj starodobnikov, saj so znani po svojih starih kolesih. Pri pripravi letošnjega srečanja so imeli nekaj smole, saj je v Zell am Seeju potekalo podobno srečanje, zato tujcev letos ni bilo v Škofjo Loko. »Žal nam je, da se je to zgodilo, smo pa odvisni od pokala Loka, ki sicer sočasno poteka na Starem vrhu. Prihodnje leto bo drugače, saj že imamo datume obeh srečanj, tako da ne bo prišlo do prikrivanja,« je povedal predsednik Rovtarjev Brane Tavčar.
Kljub tej zadregi se je škofjeloškega srečanja udeležilo približno 50 starosvetnih smučarjev, pri tem so se domači smučarji odločili, da ne bodo smučali v konkurenci za medalje. »Ne zdi se mi pošteno, da bi naši člani osvajali medalje,« je dodal Tavčar. »Saj je drugih smučarjev dovolj.
V Sloveniji deluje osem društev, ki povezujejo ljubitelje smučanja po starem. V letošnji sezoni je to prva tekma, saj je zaradi pomanjkanja snega odpadlo srečanje v Kropi in Bočni, torej na vseh nižinskih smučiščih.
Upam, da bomo naslednje tekme na Črnem vrhu, Kopah in Golteh uspešno izpeljali ter na koncu še sklepno dejanje na Kaninu, kjer pa ni bojazni, da ne bi bilo dovolj snega.«
In kaj sploh je starosvetno smučanje oziroma smučanje po starem? »Gre za ohranjanje etnoloških, zgodovinskih in tehničnih vrednot naše preteklosti s področja smučanja, opreme in tehnike,« nam je pojasnil Marjan Schnabl, član skupine Kamniške grče. »Odkrivamo zanimivosti, ki so že skoraj šle v pozabo, a se bodo tako ohranjale. Srečanja na različnih krajih naše Slovenije dajejo celotnemu pojavu še poseben čar.
Določeni kraji imajo svoje posebnosti, odvisno od ljudi, možnosti in potreb po uporabi smuči, preostale opreme, tehnike in znanja. Danes se starosvetni smučarji vse bolj ločijo med seboj, saj imajo, če lahko rečemo, že specialno opremo smučarja turista, lovca, gozdarja, bloškega smučarja, smučarja iz kakšnega vojaškega planinskega oddelka, reševalca in podobno. Zastopana sta oba spola in starostna meja ni določena, da človek le lahko stoji oziroma se pelje na smučeh.«
Škofjeločani so bili nadvse ponosni, da so na hribu pod gradom lahko uredili primerno smučišče za izvedbo srečanja in tekmovanja v več kategorijah. Belo zaplato, po kateri so se med drugim dan prej podili cicibani, jim je uspelo pripraviti s pomočjo Smučarskega kluba Alpetour, a brez zadreg tudi pri tem ni šlo. »To je res strokovna ekipa,« je še povedal predsednik Rovtarjev.
»Imajo svoj snežni top in celo teptalni stroj ter drugo potrebno mehanizacijo, tako da smo Rovtarji v glavnem poskrbeli le za malico in ostale stvari. Vsak večer smo bili prisotni na tem majhnem smučišču, a hkrati doživljali velike muke.
Pazili smo na temperature in ugotavljali, da je voda iz vodovodnih cevi pretopla in klorirana, zato v prihodnje načrtujemo ureditev hladilnega sistema. Prav tako si želimo, da bi progo lahko ustrezno podaljšali prek stopnic do spodnjega parkirišča. Lahko pa rečem, da sem danes najsrečnejši človek na svetu, ker smo v teh pogojih uspeli izpeljati naše srečanje in tekmovanje.«
Ljubitelji smučanja po starem zelo lepo skrbijo, da s svojo opremo in obleko pričarajo duh nekdanjih smučarskih časov. Med njimi je tudi David Švagelj iz Ljubljane, ki je nosil uniformo starega vojaka. »To je uniforma avstrijskih gorskih enot iz prve svetovne vojne, nekoč pa jo je nosil nadporočnik takratne vojaške policije,« je svoje oblačilo na kratko opisal Švagelj. »Nekaj stvari je zares starih, med drugim smuči, ostalo pa je bilo izdelano na novo po muzejskih primerkih. Tudi če bi imel originalno uniformo iz tistega obdobja, je verjetno ne bi nosil, ker bi bila preveč dragocena. Čevlji so švicarski in podkovani ter za tovrstno smučanje povsem primerni, palice so iz bambusa z velikimi krpljami.
Redno sodelujem na takih srečanjih udeležujem pa se tudi raznih slovesnosti in obletnic; na tretjem mestu so vojaško-zgodovinske ponazoritve, kjer prikažem, kako so v prvi svetovni vojni izgledali avstrijski vojaki. Sicer nas je več, ki ponazarjamo pripadnike stare avstrijske vojske. To me zelo veseli, ker smo o tem veliko brali v šoli in se tudi učili pri urah zgodovine, zdaj pa prav mi prikazujemo neko določeno časovno obdobje. Zanima pa me oboje, zgodovina in smučanje po starem.«
Redni udeleženec srečanj starodobnih smučarjev in kolesarjev je tudi Jurij Košir iz Kovorja pri Tržiču, saj ga zanimata obe področji: »Po upokojitvi sem se začel nekoliko bolj zanimati za starodobništvo, saj imam doma stare smuči in odlično staro kolo, poleg tega se tudi rad oblečem po starem, tako da sem lahko aktiven poleti in pozimi.«
Primož Hieng
