Ribičev France v družini sicer ni bil prvorojenec, toda bil je prvi sin, ki sta si ga oče in mati po dveh deklicah iskreno želela, zato je bil zmeraj ljubljenec staršev, posebno matere, ki še tik pred smrtjo ni mogla pozabiti “kako fleten otrok” je bil njen France.
Ker se je že zelo zgodaj začela kazati njegova bistrost, sta ga oče in mati rada razvajala in mu tako pred šolo doma ni bilo treba nič delati, medtem ko so drugi otroci morali precej zgodaj poprijeti pri vseh manjših kmečkih opravilih.
Pri Ribičevih je bila kar nekakšna navada, da so pošiljali otroke, komaj so dobro shodili, k stricem in ujecem v podeželska župnišča, da bi se deklice navadile lepših navad, se izobraževale v branju in pisanju in učile gosposkega gospodinjstva, fantje pa so se seznanjali s knjigami in se tako pripravljali v izrazitem duhovniškem ozračju na šolo.
Vse od 1808 pa do 1821 so se Ribičevi otroci v starosti od sedem do enajst let po vrsti poslavljali od rojstne hiše, da bi ostali vsaj dve do tri leta v varstvu enega izmed sorodnikov – duhovnikov in njegove gospodinje, ki je bila po navadi tudi sorodnica.
Prvi je zapustil očetov dom France, ko mu je komaj sedem let, verjetno poleti 1808; z očetom Šimnom se je odpeljal skozi Radovljico, Kranj, Ljubljano, Šmarje in Grosuplje k staremu stricu na Kopanj.
Na Kopanju pri starem stricu Jožefu, babici Mini, teti Mini in tetici Lenčici je France ostal menda dve leti, skoraj do svojega desetega rojstnega dneva. Šole Kopanj takrat
še ni imel, zato ga je v umetnosti pisanja in branja uvajal stari stric, ki je že prvi hip svojega pranečaka iskreno vzljubil in ga tudi kasneje gmotno podpiral.
Vir: Janez Mušič, Zgodbe o Prešernu, Založba Mladika, Ljubljana 1993
Pripis
Na danšnji dan se je leta 1800 rodil France Prešeren …
