Ko zagovarjam svoj komentar o črnih luknjah, branim trdno prepričanje, da je gonja proti Kocbeku v letih 1974-1977 v mnogočem edinstvena in zares najbolj zanimivo sramotno dejanje.
Šlo je za mogočno, skrbno planirano gonjo, v kateri so politični veljaki uporabili vse, kar so imeli na razpolago (in v skoraj – totalitarnemu režimu to ni malo), da so na smrt zdelali svojega nekdanjega tovariša. In to zato, da bi prikrili svoje zločine, predvsem množično morijo. V koordinirani akciji, kjer je vlogo avantgarde in artilerije prevzelo Delo, vodilni časopis svoje dobe, ob obilni pomoči udbovskih ovaduhov in z odločnimi ukrepi vrha politične policije, so Edvarda Kocbeka prignali v obup. Že samo to se mi zdi vredno zapisati in objaviti. V Delu. S Šalamunovo poezijo in ganljivim motom se specifična teža sramotnega dogajanja samo poveča. Razlogov za uporabo superlativa pri oznaki gonje je več. Poudarila bom enega: Edvard Kocbek jo je doživljal tako. To so bili najhujši meseci njegovega življenja. Za osvetlitev ponujam dva citata iz njegovega dnevnika:
Dne 7. junija 1975, ob objavi članka Josipa Vidmarja Odprto pismo Heinrichu Böllu v Sobotni prilogi Dela, Kocbek zapiše: “Ves predpoldan preživotaril zabit vase, topo in smrtno prizadet, depresija se je razlila po moji krvi, po vseh živcih se je naselila, svinčena brezizhodnost me je potegnila na tla, poležaval sem nesposoben sleherne žive kretnje in rešilne misli, Vidmarjevo dejanje je udarilo tako silno, da sem odrevenel in se ves dan do poznega večera nisem ovedel samega Ena sama misel se je plazila po moji notranjosti. Začela je delovati kot doslej docela tuje in neznano občutje, želja po smrti, po popolnem prenehanju mojega jaza, želja po samomoru. Stal sem pred oknom in se zazrl v globino štirih nadstropij. Če skočim na glavo, bom v nekaj sekundah brez vseh telesnih in duševnih bolečin …”
Dne 9. februarja 1976, ob govoru Mitje Ribičiča, ki je Kocbeka obtožil izdajalskega oviranja partije: »Kupa grenkobe se je zvrhala. Najbridkejše ure v mojem življenju. Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec, in prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila. Česa naj se zdaj oprimem? Kako naj ohranim tiste drobce življenjske sile, ki so mi ostalo do moje smrti?«
Alenka Puhar, slovenska prevajalka, publicistka, aktivistka na področju človekovih pravic in strokovnjakinja na področju psihozgodovine
