Na Homcu pri Domžalah se vsako leto spomnijo opernega pevca Jožeta Gostiča. V kraju že vrsto let pripravljajo Gostičeve dneve.
Jože Gostič, prvak ljubljanske, zagrebške in dunajske državne opere, se je rodil 5. marca 1900 v Stari Loki pri Škofji Loki. S starši se je kot osemletni deček preselil na Homec in s tem krajem ostal povezan do smrti. Po očetu, ki je bil orglar v krajevni cerkvi, in po materi, ki je imela zelo lep glas in je pela v cerkvenem zboru, je podedoval glasbeno nadarjenost. Po končani orglarski šoli v Ljubljani je bil tudi sam orglar na Homcu. Jože Gostič je umrl 25. decembra 1963 v Ljubljani. »Slovesnosti v spomin na tenorista Jožeta Gostiča, imenovane Gostičevi dnevi, želijo ohraniti spomin na našega rojaka, svetovno znanega opernega umetnika z nastopi uveljavljenih in mladih opernih pevcev, ki delujejo v opernih hišah, kjer je nastopal in predstavitvijo njegovega širšega dela na glasbenem področju,« pravijo v Kulturnem društvu Jože Gostič Homec.
»Močan poudarek in visoko kvaliteto so prireditve dosegle že ob svojem začetku leta 2000, ob počastitvi 100. obletnice Gostičevega rojstva. Spomin na umetnika je zaživel na raznovrstnih prireditvah in koncertih v Sloveniji in na Hrvaškem, pred njegovo domačijo smo odkrili doprsni kip, izdali smo dvojno zgoščenko s posnetki Gostičevih nastopov, vrhunec pa predstavlja izčrpna, vsebinsko zaokrožena monografija.«
Na koncertih, ki spremljajo Gostičeve dneve, so doslej sodelovali vrhunski slovenski in hrvaški umetniki vseh generacij, od dragocenega, z nostalgijo obarvanega nastopa nekdanjega Gostičevega odrskega kolega Tomislava Neralića, prek zrelih kreacij umetnikov, ki so si dandanes utrdili ugled doma in v tujini, do tistih, ki so šele začeli okušati čar opernega gledališča.
Marija Barbieru, poznavalka njegovega dela in življenja, pravi, da se je operni pevec Jože Gostič leta 1921 vpisal na Državni konservatorij v Ljubljani in istočasno postal član zbora Opere Slovenskega narodnega gledališča. »Petega septembra 1929 je njegov solistični nastop v vlogi Lenskega v Jevgeniju Onjeginu skladatelja Čajkovskega odkril velik potencial mladega tenorja. Pokazal je vse kvalitete, potrebne za prvorazrednega opernega umetnika: lep, izenačen glas zadostnega obsega, popolno muzikalnost, izreden smisel za interpretacijo, dobro glasbeno izobrazbo, atraktiven izgled in prepričljiv scenski nastop.
Leta 1930 je diplomiral z izvrstnimi ocenami. Kot solist ljubljanske Opere je oblikoval več kot štirideset opernih in operetnih vlog – od Ferranda v Cosi fan tutte, Almavive v Seviljskem brivcu in Eisensteina v Netopirju do Rodolfa v La Boheme, Massenetovega Wertherja in Des Grieuxa v Manon in Riccarda v Plesu v maskah.
Imel je po sto nastopov v sezoni, se okrepil v svojem poklicu in postal vrhunski profesionalec,« razlaga Barbierijeva.
Izpopolnjevanje je nadaljeval na Dunaju pri Mariji Rado-Danielli, kjer je do popolnosti razvil pevsko tehniko. Glas se mu je okrepil in nastopil je trenutek velike Gostičeve kariere. To mu je popolnoma uspelo, ko je leta 1937 postal član, kmalu pa tudi neponovljiv in nedosegljiv prvak Opere hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Od prvega nastopa, ko je kot gost leta 1932 nastopil v vlogi Janka v Prodani nevesti, do zadnjega, 12. oktobra 1963 kot Manrico v Trubadurju, je bil ljubljenec zagrebške publike brez primere. Ta ga je preprosto oboževala in to se je najlepše videlo na proslavi ob njegovi 30. obletnici umetniškega delovanja. To je bilo 6. junija 1959 leta, ko je nastopil v vlogi Andréa Chéniera. Gostič se je v Zagrebu razvil v umetnika, ki je imel pred seboj mednarodno kariero.
Marija Barbieri pravi, da je leta 1942 začel gostovati v dunajski Volksoperi (Dunajski mestni operi), od 1950. dalje pa je sodeloval z dunajsko državno opero; leta 1951 je za deset let postal njen stalni član. »Držal se je pravila in pel tisto, kar je bilo primerno njegovi starosti in tako postal dramski tenor, pri tem pa ohranil svetlo barvo glasu, ki je njegovim kreacijam Parsifala, Porina hrvatskega skladatelja Vatroslava Lisinskega, Cavaradossija v Tosci, Hermana v Pikovi dami, Don Joséja v Carmen, Radamesa v Aidi, Manrica v Don Carlosu, Florestana v Fideliju in v najvažnejši – Otellu dajalo dramsko moč pa tudi človeško toplino,« pove Barbierijeva.
»To je njegovo vzorno muziciranje preoblikovalo v izjemno glasbeno – scensko osebnost in v dragocenega sodelavca velikih dirigentov in pevcev. Vedrina in smisel za humor sta ga naredila za nepozabnega igralca kultnega lika – Miće v hrvaški operni stvaritvi, v Eru z onega sveta. Jakov Gotovac mu je priznaval enkratnost v upodobitvi njegovega Miće in mu je bil za to iskreno hvaležen. Kreacija Lohengrina v dunajski državni operi je Gostiču na dvojni premieri tega dela leta 1951 pod taktirko Clemensa Kraussa in v režiji Rudolfa Hartmanna, ki so jo primerjali z nesmrtno stvaritvijo Lea Slezaka, odprla pot k vrhuncu v karieri – glavni vlogi Midasa v svetovni praizvedbi zadnje opere Richarda Straussa Danajina ljubezen na Salzburških slavnostnih igrah 14. avgusta 1952. Midasa je pel tudi na premieri opere na Dunaju in v Scali ter na gostovanjih dunajskega opernega ansambla v veliki Operi v Parizu. Na dunajski državni Operi je bil Dick Johnson na premieri Puccinijevega Dekleta z zahoda in Bacchus v Straussovi Ariadni na Naxosu.«
Gostič je postal umetnik evropskega ugleda in začel gostovati v drugih državah, najpogosteje v Španiji in v Italiji, predvsem kot Lohengrin. Njegov Lohengrin je s harmoničnim stapljanjem božanskega in človeškega posebej navdušil publiko Teatra del Liceo v Barceloni, kjer so mu podelili posebno nagrado. Leta 1958 je nastopil tudi v Covent Gardnu na premieri Borisa Godunova, gostoval pa je tudi v Pragi, Dresdnu, Berlinu, Hamburgu, Atenah in v drugih evropskih mestih.
»Sto trinajst glavnih vlog, samo v Zagrebu okrog tisoč nastopov, v dunajski državni operi 260, velik glasbeni talent, pregovorna glasbena in človeška zanesljivost in stalni visoki umetniški nivo v celotni karieri so Gostiča naredile za steber zagrebške Opere v njeni zlati dobi,« pravi Marija Barbieri.
Prepričljive so bile tudi besede velikega dirigenta Karla Böhma: takšnega pevca danes ni več.
Primož Hieng
Za radovedne
Gostič je tudi domačemu kraju Homcu, kamor se je rad vračal s svojih številnih gostovanj, pa tudi širšemu okolišu, zlasti za praznike, prinašal in posredoval žlahtno pesem duha. »Božič, novo leto, velika noč in sv. Ana so bili prazniki, ob katerih je Gostič pel v homški župnijski cerkvi, za sv. Ano pa skoraj brez izjeme v čudoviti baročni cerkvi sv. Ane v Tunjicah,« pravi Barbierijeva. »Tem terminom je celo podrejal datume svojih gostovanj v tujini. Starejši domačini se ga spominjajo z nastopov v kulturnem domu v Radomljah kot tudi po številnih radijskih oddajah. Na pol odrasli otroci tistega časa se ga spominjajo tudi po tem, da je priskrbel karte v ljubljanski operi takrat, ko je pel na ljubljanskih opernih deskah Era z onega sveta, v operah Lohengrin, Tosca, Carmen, Otello. Primerna oddolžitev velikemu umetniku in rojaku Jožetu Gostiču je bilo poimenovanje ulice z njegovim imenom na Homcu in v Nožicah. Po tej poti se je namreč večkrat sprehodil, se rad ustavil za besedo, dve, ob sovaščanih in ljudje so rekli: Pepe je spet doma.«
