V družbenem domu Grosuplje je minuli petek prav zapeljivo dišalo po sveže pečenih šunkah v testu. Društvo podeželskih žena Sončnica Grosuplje, Zveza kmetic Slovenije in občina Grosuplje so v namreč pripravili že 5. državno razstavo in ocenjevanje šunke v testu.
Članice Sončnice so dejavne vse leto, med drugim pa se že pripravljajo na tradicionalno velikonočno razstavo, ki jo pred največjim krščanskim praznikom pripravijo v Mestni knjižnici Grosuplje.
»Letos smo na ocenjevanje šunk v testu dobili kar 22 šunk, sodelovalo je 19 žensk in trije moški,« nam je najprej povedala Tatjana Novljan, predsednica grosupeljskih Sončnic. »Šunke so vsako leto bolj izvirne, tako da smo letos podelili 19 zlatih priznanj in tri srebrna, bronastih pa ni bilo. To pomeni, da se kakovost tako pripravljenih šunk izboljšuje, kar nas še posebno veseli. Ocenjujemo pa videz v celoti, videz nadeva, torej šunke ali drugega kosa mesa, inovativnost pri izdelavi, obliko, izbiro pestrosti moke in sam okus šunke, pomembno pa je tudi, kako sta sprijeta šunka in kruh oziroma testo.
Komisija tudi ugotavlja, kakšno je razmerje med slanostjo šunke in kruha, v katerem se je šunka pekla. Vse to vpliva na končno oceno, ki jo podajo ocenjevalci. Sodelujoči uporabljajo različne vrste moke, na primer ajdovo, mešano, pšenično in koruzno, zanimivo pa je, da se pojavlja tudi sladko testo. Izdelovalce in izdelovalke šunk moram pohvaliti, ker vsako leto znova presenetijo, saj se pri svojem delu izjemno potrudijo. Želeli bi si, da bi bilo sodelujočih še več.
Sicer pa so na letošnji državni razstavi in ocenjevanju šunk v testu sodelovale gospodinje in gospodinjci iz občin Grosuplje, Škofljica, Velike Lašče in Dobrepolje.«
Članice Društva podeželskih žena Sončnica Grosuplje porabijo veliko prostovoljnih ur za pripravo razstave in ocenjevanje ter nato še za podelitev priznanj. Pravijo, da je kar škoda, da se za državno tekmovanje ne prijavljajo gospodinje iz širšega okoliša. Letos so opazili, da je marsikje vmes posegla bolezen, precej prisoten pa je bil tudi strah pred koronavirusom.
Zato so vse razstavljene šunke previdno prekrili s folijo.
»Podobna tekmovanja pripravljajo tudi v drugih občinah,« je še povedala Novljanova. »Naše društvo sodeluje na tekmovanju v pripravi pletenic v Novem mestu, prav tako se udeležujemo državnega tekmovanja ter razstave in ocenjevanja štrukljev iz vlečenega in kvašenega testa v Mirni Peči ter državne razstave in ocenjevanja kruha v Beli Cerkvi na Dolenjskem.
Mogoče so komu zdi, da so Grosuplje predaleč, da bi prišli in prinesli šunko. Upam, da cena šunke ne bi smela vplivati na to, saj jo po ocenjevanju in razstavi lahko odnesejo domov. Kljub temu smo z udeležbo zelo zadovoljni, predvsem pa nas veseli, da se ohranja ta tradicija. Letos smo predlagali, da bi na ocenjevanju in razstavi sodelovali vrtci in šole, ampak bomo to raje uresničili v prihodnjem letu, saj za vse ni bilo časa.«
Ob pogledu na 22 v testu pečenih in zapeljivih šunk so se marsikomu pocedile sline, še posebno, ker so se vrata razstave odprla prav v času kosila.
In kaj je pomembno, da nam šunka v testu uspe?
»Šunko moramo seveda najprej skuhati, nato pa jo pustimo v vodi, da se povsem ohladi. Ko je šunka ohlajena, jo obrišemo, da je popolnoma suha. Nato zamesimo vzhajano testo, ki ga razvaljamo, nekateri pa šunko namažejo, na primer z beljakom, gorčico ali hrenom. Šunko tesno zavijemo v testo, povrhu pa ga lahko premažemo s stepenim rumenjakom ali mlekom oziroma vodo. Testo lahko še okrasimo, dodamo ptičke, rožice in podobno.«
Jože Senegačnik iz Smrjen pri Škofljici je letos na ocenjevanju in razstavi šunk sodeloval že drugič. Z udeležbo in rezultati je zadovoljen, pravi: »Največ se seveda ukvarjam s kruhom, veselijo me tudi pletenice, poprtniki, štruklji, štrudlji in potice. Sodelujem na ocenjevanjih in razstavah, kjer sem doslej v glavnem prejemal zlata priznanja, včasih pa se zgodi, da se kaj ponesreči. Najraje pečem kruh, ki nastaja praktično vsak dan, seveda za domače potrebe, kjer so vnuki najboljši odjemalci. Če je kruh predober in še topel, ga zelo hitro zmanjka. Vsaka stvar je svojevrsten izziv, tako kot šunka v testu. Imeti moraš idejo, nekoliko občutka in veliko mero natančnosti.
Za letošnje ocenjevanje in razstavo v Grosupljem sem izbral vratovino oziroma šink, kot pravimo, ki je vseeno nekoliko bolj masten, da so zobje sproti podmazani. Za notranji del testa sem uporabil moko durum iz trde pšenice, za zunanji pa belo moko, v obe vrsti testa pa sem dodal še jajca, nekoliko pekovskega kvasa, večina pa je bilo kislo testo. Šunko sem premazal z mešanico beljaka in japonskega hrena vasabija. To je zelo drobno zmleta pasta. Šunka se med peko lahko nekoliko skrči, beljak pa pripomore, da se testo in šunka lepo povežeta.«
Marija Kozlevčar prihaja iz Spodnjega Blata pri Grosupljem, kjer na manjši kmetiji živijo kar tri generacije: »Pomembno je, da se razumemo in si med seboj pomagamo. Imamo nekaj živine, toliko, da nam mesa ni treba kupovati v trgovinah. Tako vemo, kaj jemo. Tudi šunka, ki sem jo uporabila za tekmovanje teh dobrot, pečenih v testu, je prišla z naše kmetije.
Recept za dobro šunko v testu je star in preizkušen. Šunko najprej namočim v mrzli vodi, ki jo nato pred kuhanjem odcedim, ko pa jo kuhana, jo pustim v vodi, da se ohladi. Tako ostane šunka sočna, poleg tega jo bomo veliko lažje narezali. Sledi seveda še testo in morda okraski.«
Primož Hieng