Pred nekaj dnevi sem občudoval fotografije, ki sta jih na Facebooku objavili dve prijateljici. Uživali sta na hribih jeseniške občine in nekaj minut po ogledu prelepih fotk sem bil globoko v odkrivanju rimske mitologije.
Rimljani so namreč za poznejše rodove zabeležili, da je bil Narcis lep, a hladen mladenič. Ko je zavrnil ljubezen gorske nimfe Eho, je le-ta od žalosti umrla in od nje je ostal le odmev (eho). Afrodita se je Narcisu maščevala za storjeno dejanje in kaznovala ga je tako, da se je zaljubil v lastno podobo (od tod izraz narcističen), ki jo je videl v vodi. Ko se je želel dotakniti lastne podobe na vodni površini, se mu je vedno izmikala, tako da je od hrepenjenja shiral in se spremenil v rožo, narciso. Cvetica ima svetlo Narcisovo polt in v sredini rumeno srce v rdečem krogu. Tako Rimljani. Grki so po drugi strani stanje omotičnosti poimenovali “nárkissos”, saj ima čebulnica narcise snovi, ki povzročajo omotico. Od grške besede smo posledično dobili tudi ime za “narkotike”.
Narcise, ali kot jim pravijo domačini ključavnice, so v Sloveniji najbolj prisotne na poljanah v višinskem delu Jesenic, najdemo pa jih tudi v Prekmurju, Zasavju, na Kočevskem in Krasu. Ponavadi se pojavijo aprila in cvetijo do konca maja, ko ponovno zaspijo do prihodnjega leta. Zrasejo v višino med 20 in 40 cm, čeprav ponekod po svetu poznajo primere, ko zrasejo tudi do 80 cm. Največ jih lahko vidimo v Plavškem in Javorniškem Rovtu, Planini pod Golico ter na priljubljeni izletniški točki Pristavi.
So zaščitene rože in njihovo trganje ni dovoljeno. Čudovite narcise so poznali že v antičnih časih, saj so bile razpostranjene po zahodnem delu Sredozemlja, bile so prisotna tako v severni Afriki kot tudi na Pirenejskem polotoku, kasneje pa je s pomočjo kultivacije in križancev prišla v številne druge države, v Walesu si je celo pridobila status nacionalne rože.
V 10. stoletju so jo arabski trgovci prinesli tudi na Kitajsko, kjer so snovi iz narcise uporabljali za zdravljenje tumorjev, medtem ko so Arabci verjeli, da pomaga proti plešavosti.
S svojo lepoto so očarale številne civilizacije, kulture, pesnike, slikarje in pisatelje. Egipčani so sadili narcise na grobovih, saj so verjeli, da jim bodo omogočile lažji prehod na oni svet. 
Van Gogh jih je slikal, o njih sta pisala velikana Shakespeare in Rumi, zanimiv status pa je imela v perzijski civilizaciji. Narcisa naj bi njihovega vladarja spominjala na „oko zapeljivke“, zato se ji je maksimalno izogibal, kasneje pa je podoben status dobila tudi v klasični poeziji Arabcev, Perzijcev, Otomanov in Azerov.
Če je imela oseba lepe oči, so ji / mu rekli, da so to „oči narcise“. Na Zahodu jo povezujejo s pomladnim festivalom Lent, predstavljala pa je tudi simbol zapeljivosti, medtem ko je na Vzhodu simbolizirala predvsem bogastvo.
Iz Istanbula so jih v 16. in 17. stoletju vozili z ladjami v zahodno Evropo, kjer so jih začeli množično saditi in vzgajati za nadaljnjo prodajo. Najbolj so uspevale in še vedno uspevajo v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, tako da ni čudno, da so jih v 90-ih letih prejšnjega stoletja prodali skoraj 260 milijonov.
V sistem jih je prvič uredil švedski botanik Karl Linne (1753), ki je omenil šest različnih vrst narcis, medtem ko danes znanstveniki poznajo skoraj 200 samoniklih sort. In medtem ko na Švedskem poznajo bend težke metalike z imenom narcisa, so na Nizozemskem še v 60-ih letih proizvajali avtomobile z istim imenom.
Narcisa je bogata tudi z alkaloidi, ki se uporabljajo pri izdelavi parfumov in eteričnih olj ter v farmaciji, saj ravno njene snovi uporabljajo pri proizvodnji zdravila galantamin, ki ga priporočajo pri obravnavi Alzheimerove bolezni.
Če boste v prihodnjih dneh obiskali narcise na karavanških pobočjih, uživajte v pogledu na zasnežene poljane in imejte na umu sledeče verze:
