Ljubljanski grad je krona mesta, simbol slovenske prestolnice in ena najbolj obleganih turističnih točk v državi.
Znano je, da so ga ob koncu 18. stoletja že odpisali, a ga na srečo niso porušili. V svoji večstoletni zgodovini je doživljal številne spremembe in prezidave. Menjavali so se tudi njegovi lastniki, vse do 16. maja 1905, ko je torej pred sto petnajstimi leti postal – zares ljubljanski.
Takrat je namreč tedanji župan slovenske prestolnice Ivan Hribar podpisal pogodbo o nakupu gradu za 60.200 kron, tako da je mesto postalo lastnik mogočne stavbe 367 metrov nad morjem.
Mestna občina je grad kupila z obljubo, da namesto smodnišnice na gradu sezida primerno municijsko skladišče nekje zunaj mesta. Tedanji župan Ivan Hribar je imel z ljubljanskim gradom velike načrte, ki jih je predstavil tudi Plečniku.
Zgodovina gradu je pestra in dolga. V obdobju rimske Emone sta bila morda na grajskem hribu opazovalnica in kultni prostor. Tudi čas po Emoni ostaja uganka do začetka srednjega veka. Tedaj je na grajskem griču že stala utrjena postojanka, tako imenovani Spanheimski grad.
V zgodnjem srednjem veku je na grajskem griču stala manjša lesena utrdba, to je prvi grad. V 13. stoletju je t. i. Spanheimski grad, to je drugi grad, stal nad Mestnim trgom. Rezultati izkopavanj zagotovo potrdijo, da je to najstarejša zidana trdnjava na tem območju. S smrtjo Ulrika leta 1269 se je končalo 150-letno obdobje vladavine te rodbine. Naslednje leto sta grad in mesto doživela prvo znano vojaško preizkušnjo: posest rodbine Spanheimov je zavzel češki kralj Otokar II. Přemysl.
Naslednjih sto let je grad menjaval lastnike, dokler ni leta 1335 dežela Kranjska prešla v dedno posest Habsburžanov. Utrditev grajskega poslopja v 15. stoletju je bila posebej pomembna zaradi turških vpadov, ki so mesto prvič ogrozili leta 1415. Posegi v 15. stoletju, v obdobju vladavine deželnega kneza in hkrati avstrijskega cesarja Friderika III. Habsburškega (1415–1493), so popolnoma spremenili podobo prvotnega gradu. Staro spanheimsko trdnjavo so podrli skoraj do temeljev in postavili novo grajsko utrdbo, to je tretji grad, katerega tloris je nepravilen.
Eden najstarejših še ohranjenih delov gradu iz 15. stoletja je kapela sv. Jurija, posvečena leta 1489. Leta 1496 je bil na drugi strani griča zgrajen deželnoknežji stolp Padav, kjer so današnje Šance, ki so ga v drugi polovici 16. stoletja z obzidjem povezali v enotno grajsko utrdbo. Leta 1515 je katastrofalni potres prizadel vso deželo, razen grajskega kompleksa.
Razen obodnih zidov, grajske kapele in vogalnih stolpov so preostali grajski prostori nastali v 16. in 17. stoletju. Sredi 17. stoletja je grad izgubil vlogo trdnjave in rezidence, prav s tem pa se je začel počasen propad.
Cesar Jožef II. (1741–1790) je prostore gradu spremenil v kaznilnico. Konec 18. stoletja, med letoma 1793 in 1796, je dunajska administracija menila, da bi ga bilo najbolje podreti, gradbeni material pa prodati. Proti temu so bili kranjski deželni stanovi in deželni odbor, prevladalo je prepričanje, da je treba grad ohraniti. Te polemike je prekinil prihod Francozov spomladi leta 1797 in znova v letu 1809. Po vrnitvi Avstrijcev leta 1815 so grajsko poslopje spremenili v kaznilnico za osebe s Kranjskega in Koroškega. V letih 1845 do 1848 so na starem obrambnem stolpu namesto zasilnega nadzidali novi razgledni stolp z uro, ki je bil odtlej dominanta gradu in mesta.
Leta 1848 so grad spet utrdili in zasedli z vojaštvom. Po porazu revolucije so vojaške ukrepe opustili, ostali pa so še posamezni oddelki vojaštva in tudi politični jetniki, ki jih je bilo veliko zlasti leta 1849. Drugo obdobje grajske kaznilnice je trajalo od leta 1868 do potresa 1895. V usodni potresni noči so kaznjence izpustili iz ječ na notranje grajsko dvorišče. Žvenketanje in rožljanje verig, ki so jih nosili na rokah in nogah, se je slišalo celo v mesto.
Časnikar je ob tem zapisal: »Razrušil se ljubljanski grad sicer ni, zidovje njegovo stoji še pokonci, toda potres je starodavno poslopje razmikastil in razrahljal. Nekdanjemu svojemu namenu poslopje ne bo služilo več.«
Ljubljanski velikonočni potres je dodobra spremenil podobo Ljubljane. Za prenovo in novogradnje ter številne druge spremembe ima največ zaslug dolgoletni ljubljanski župan Ivan Hribar. Zavedal se je, da je treba nekaj ukreniti tudi na gradu, ki mu potres ni prizanesel. Že leto dni po potresu je deželni zbor predlagal deželni vladi, naj grad s pripadajočim zemljiščem prepusti mestni občini. Na občinskem svetu so 1. avgusta 1896 sklenili, da bi grad prevzeli brezplačno, s tem pa na finančnem ministrstvu niso bili najbolj zadovoljni. Končno se le našli sprejemljivo rešitev.
Finančno ministrstvo je bilo pripravljeno prepustiti grad mestu, če mu to zgradi novo skladišče za strelivo v zameno za tistega na gradu in plača kupnino 60.200 kron v šestih obrokih.
V svojih zajetnih spominih je župan Ivan Hribar le skromno opisoval svoje načrte v zvezi z gradom. Takrat je naročil načrte za električno dvigalo na grad. Po njegovem mnenju naj bi na zunaj grad ohranil svoje zgodovinsko lice, njegovi notranji prostori pa naj bi bili namenjeni deloma umetnosti, deloma praktičnim potrebam.
Napredni in svobodomiselni župan je ob nakupu gradu v njem načrtoval slovenski narodopisni muzej, knjižnico, galerijo in ateljeje.
Stanovanjska beda po vojni je ponovno preprečila razumno izrabo spomeniško in lokacijsko izjemno pomembne stavbe.
Prvi načrti celostne prenove grajskega kompleksa so nastali v 30. letih prejšnjega stoletja. »Arhitekt Jože Plečnik je leta 1932 ob podpori takratnega odgovornega konservatorja Franceta Steleta predstavil načrte za prenovo in preoblikovanje gradu v slovensko akropolo,« pravi Damjana Kralj v diplomskem delu o Ljubljanskem gradu.
»Znameniti načrt o prenovi Ljubljanskega gradu po Plečnikovi zasnovi je ostal na papirju in ni bil nikoli izveden. Plečnik je grad, ki naj bi ga dvignili za eno nadstropje in mu dodali nov stolp, ker se mu le-ta ni zdel dovolj monumentalen, namenil slovenskim muzejskim in drugim kulturnim institucijam, ki so Ljubljani potrebne.«
Po končani drugi svetovni vojni se je sloviti arhitekt spet lotil vprašanja preureditve gradu. Načrtoval je postavitev novega parlamenta na mestu gradu. Tudi tega načrta niso uresničili, saj je bil nerealen in je daleč presegal zmožnosti mesta. Drugi Plečnikov načrt je večkrat narobe razumljen v smislu, da je Plečnik nekdo, ki grad uničuje.
Damjana Kralj dodaja, da se je leta 1940 v prenovo vključil arhitekt Boris Kobe, ki je s prekinitvami sodeloval do leta 1963. S problematiko celostne prenove gradu se je ukvarjal leta 1948 in v 50. letih prejšnjega stoletja nadaljeval s konkretnimi akcijami. Leta 1962 je službo glavne konservatorke na Zavodu za ureditev Ljubljane, ki je bil med drugim odgovoren za vzdrževanje poti na grad in njegovo prenovo, prevzela Majda Frelih-Ribič.
Glavna naloga je bila izselitev stanovalcev iz gradu, kjer je zasilno bivalo več kot 200 ljudi.
V tem času je potekal tudi natečaj za pridobitev ustreznega programa za preureditev Ljubljanskega gradu. Zmagala je programska študija zgodovinarjev Sergeja Vilfana in Boža Otorepca, ki je izpostavila predvsem nujnost raziskav. Nato je arhitekturni projekt predstavil Edo Mihevc. To so bila začetna razmišljanja o arhitekturni in simbolni vrednosti grajske stavbe in njene neposredne okolice.
Po izselitvi stanovalcev iz gradu so začeli z očiščevalnimi in raziskovalnimi deli. V vseh poznejših letih obnove in prenove gradu je do pomembne prelomnice prišlo leta 1968, ko je na natečaju za projektanta za izdelavo načrtov prenove zmagal arhitekt Edo Ravnikar. Načrt prenove Ljubljanskega gradu so najprej uresničili v biroju za prenovo Ljubljanskega gradu. Ta je deloval znotraj ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo do leta 1977, po tem letu pa kot projektivno podjetje Ambient.
Edo Ravnikar je pisal o pravilno zastavljenemu projektu in medsebojnem sodelovanju z različnimi strokami: »Problemov naj bi se lotili vsakega posebej ljudje, ki o njih kaj vedo, arhitekt pa naj bi s konceptom in organizacijo projektiranja poskrbel, da vsak od njih svoje delo lahko dobro opravi … Ne vidim razloga, zakaj bi se na to delo moral usesti en sam projektant in izdihniti vsevedno dušo v boju s prezahtevnim kompleksom problemov in možnih rešitev.«
Kmalu pa se je vse obrnilo na glavo, saj so projektanti z željo po sodobnih tehnikah obnavljanja in predvsem pretirano estetiko želeli grad obnavljati na svojstven način, in tako nasprotovali pravilom konservatorske stroke.
Zaradi medalje, ki jo je prejel biro Ambient, se je vnel spor med nagrajenimi projektanti in konservatorsko službo Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine oziroma skupščino občine Ljubljana – Center.
»Zavedati se moramo, da je obnova takega spomenika zares naporna, saj je bilo sprva predvideno, da se bo Ljubljanski grad prenavljal le dobrih osem let, a se je ta prenova zavlekla tudi zaradi finančnih razlogov kar na dobrih dvajset let in več,« je zapisala Tea Ilić v delu o obnovi Ljubljanskega gradu.
»Menim, da se kulturni spomenik mora vsekakor prenavljati z določili konvencije pri konservatorski stroki, a če imaš toliko preprek in malo denarja, ter da prenova traja veliko dlje, moramo biti še bolj previdni pri obnavljanju, saj kaj kmalu zaideš na druga pota in dobivaš nove ideje, kako prenavljati.«
Za konec Ilićeva dodaja: »Ne glede na to, kaj vse se je z Ljubljanskim gradom dogajalo med to dolgo in utrudljivo zgodbo o prenovi in obnovi gradu, sem ugotovila, da je le-ta dočakal neko dostojno prenovo, čeprav ne izgleda več tako, kot so ga konservatorji želeli ohraniti, je njegova funkcija in realizacija skoraj vseh vizij župana Ivana Hribarja in ostalih, ki so se ukvarjali z gradom, bila razumljena in izpeljana dovolj dobro, da grad ponuja veliko, tako turistom kot tudi meščanom.«
Leta 2000 je Mestna občina Ljubljana predala Ljubljanski grad v upravljanje Festivalu Ljubljana, ki je skrbel za njegovo urejenost, vzdrževanje, nadaljnjo obnovo in za izvajanje različnih programov.
Leta 2011 je MOL ustanovila javni zavod Ljubljanski grad, ki si je ob ustanovitvi zastavil cilj, da bi to kulturno-turistično točko v prihodnje obiskalo milijon obiskovalcev letno, in ga prvič dosegel že leta 2013, ko je to številko celo presegel.
Primož Hieng
