Sprašuje: dr. Lucija Mulej M. (Vir: Ona, Ženski magazin Dela in Slovenskih novic, 3. 3. 2020, str. 14): Pogosto se srečujete z vprašanjem življenja in smrti. Kako kot zdravnik in človek doživljate takšne težke usode in smrti? Verjamete v nekaj več v človeku?
“Svet je preveč skrivnosten in marsičesa ne razumemo, pa obstaja in deluje, tako da verjamem v višji vidik zaznave. In samo proučevanje možganov in postopkov anestezije dovoljuje tiho misel, da za vsemi procesi in delovanjem na primer vegetativnega živčevja bdi višja inteligenca, saj obstaja neki red, ki je v medicini vpet v tipične protokole. Poglejmo komo — kje je tedaj zavest pacienta? Ne vemo. Lahko seveda sklepamo ali ugibamo.
A protokoli sedacije so jasni in eksaktni in tem sledimo. Kar se tiče doživljanja smrti, lahko povem, da mi je pred kratkim po polnoči na dežurstvu umrla pacientka, ki smo jo zdravili čez poletje. Imela je spekter zelo hudih poškodb, tako mehkih tkiv kot glave, in kompleksnost primera nas je zaposlovala timsko in ohranjala upanje do zadnjega. Težka so soočenja s svojci. Težko je, ko pridem po naporni nočni izmeni domov in razmišljam, kje je zdaj ona. Razmišljam o družini, o hčeri, ki je. novico tako dobro sprejela. Večkrat sem globoko ganjen, a vsak rešen primer nas dvigne.”
Doc. dr. Tomislav Mirković, dr. med., vodja CIT (oddelka za intenzivno terapijo)
