“Pogled v bodočnost jim (milenijcem) vzbuja nelagodje, tesnobo, ne čutijo, da bi bili v svetu, ki so ga soustvarili njihovi starši, ne čutijo, da bi bili v svetu, ki so ga soustvarili njihovi starši, dobrodošli. Informirani so o protislovjih globaliziranega sveta, do njih so kritični. Umikajo se v kratkoročne perspektive uživaškega preživetizma, v virtualni svet, iščejo odklop in posebna doživetja s pomočjo alkohola in drog. Nočejo se vezati, prelahko izstopajo iz odnosov, ko pride do težav. V trenutkih osamljenosti se zatekajo k pornografiji in samozadovoljevanju. Ker imajo premalo bližnjih srečanj z ljudmi, premalo odnosov globlje čustvene povezanosti in navezanosti, ostajajo čustveni analfabeti s slabo razvito socialno inteligenco. Mnogi raje živijo v brezdelju, lagodno, z majhno finančno podporo staršev v gospodinjstvu skupaj z njimi, kot da bi se mučili z mizerno plačanim (študentskim) delom ali v napornih službah. Radi bi bili uspešni, a brez dolgoletnega sistematičnega dela in maratonskega truda. Niso imuni na potrošniško obarvane sanje, saj fantazirajo o dobrih službah, kjer bodo imeli dobro plačo in hkrati veliko prostega časa, lepa stanovanja in avtomobile.”
dr. Miran Možina, psihoterapevt
Vir: Delo, 29. 12. 2018, str. 6