Na zemljevidu Ljubljane je kar 20 točk, kjer je Plečnik pustil svoje sledi, poleg tega tudi v okolici glavnega mesta, v Črni vasi, Komendi, Kamniku in Domžalah.
Delo arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) zaznamuje tri srednjeevropska mesta: Dunaj, Prago in Ljubljano. »Po prihodu v Ljubljano leta 1921, kjer so mu ponudili mesto profesorja na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, je vse ustvarjalne moči posvetil urbanističnemu oblikovanju mesta,« pravi umetnostni zgodovinar Peter Krečič. »Pred očmi je imel Ljubljano, novo nastajajočo prestolnico Slovencev, ter ji namenil vsebino in vizijo novih Aten. Ne le da je v mestu zasnoval opus ključnih stavb, ki so zaznamovale antične Atene, tudi celotni videz Ljubljane naj bi bil po njegovem mnenju spet sredozemski. Veličastnosti zamisli je pridružil še povsem svojevrsten način oblikovanja mesta.«
In kakšna je Plečnikova Ljubljana v mestnem središču? Ob prihodu v mesto je moral arhitekt najprej poskrbeti za svoje domovanje. Stolp, mula, jaz in vrt – tako si je svoje bivanje predstavljal arhitekt Jože Plečnik, še preden je vedel, da bo vseživljenjski prostor njegovega ustvarjanja rodna Ljubljana. Mule ni imel, hiša v Trnovem na Karunovi 4, v katero se je preselil leta 1921, pa je kmalu dobila stolp, valjast prizidek z dvema okroglima sobama v dveh etažah. Tu je mojster do pozne starosti v zasebnosti živel odmaknjeno in samosvoje življenje. Po dokupu sosednje hiše na Karunovi 6 je Plečnikovo domovanje dobilo še vrt in nato še izviren zimski vrt, kakor si ga je zamislil arhitekt.
Med najbolj obiskani Plečnikovimi objekti v prestolnici je zagotovo ljubljanska tržnica, ki je bila zgrajena med letoma 1940 in 1944, zasnoval pa jo je kot niza pokritih tržnic ob reki, v dveh etažah, ki s svojo ukrivljenostjo sledita njenemu toku. Celoten kompleks, ki odraža renesančne zglede, je dal pokriti s streho iz masivnih betonskih strešnikov. V vrzeli med obema deloma tržnice je načrtoval gradnjo monumentalnega pokritega Mesarskega mostu, ki naj bi povezoval tržno nabrežje s Petkovškovim nabrežjem. Novi Mesarski most so nato gradili od novembra 2009 do julija 2010.
Nekoliko pozneje so se odločili povezati tržnico s Tromostovjem, ki je ključna točka, kjer se križata dve Plečnikovi urbanistični osi: vodna os in os, ki povezuje Rožnik oziroma Tivoli s ključno mestno dominanto, ljubljanskim gradom. Osrednji kamniti most Tromostovja iz 19. stoletja stoji na mestu nekdanjega lesenega. Arhitekt je, da bi povezal Prešernov trg s starim mestnim jedrom v obliki nekakšne razširjene ploščadi, osrednjemu mostu dodal dva mostova za pešce. S tem je pridobil sijajne poglede v vrzeli med mostovi in v njih na spodnji rečni terasi zasadil topole, tako da so z ravni ceste vidne le krošnje, ki blago zastirajo poglede proti Mestni hiši in Robbovemu vodnjaku.
Blizu Tromostovja je Peglezen, nenavadna stavba, a hkrati imenitna Plečnikova rešitev izrabe majhnega prostora. Ko je v začetku tridesetih let arhitekt načrtoval novi ljubljanski magistrat na Vodnikovem trgu, je hotel širšo zasnovo trga dopolniti s stavbo, ki bi stala na izpraznjeni parceli med Poljansko in Kapiteljsko ulico, kjer je do potresa leta 1895 stala ozka hiša, imenovana Peglezen. Magistrata niso nikoli zgradili, za novo stavbo Peglezna pa je pokazal zanimanje direktor mestnega gradbenega urada Matko Prelovšek, ki je Plečniku ponudil, da bosta z ženo Elzo financirala nenavadno zgradbo.
Stavba, zgrajena v letih 1933 in 1934, je sestavljena iz stopničasto naloženih, med seboj različnih nadstropij. Pročelje, ki je obrnjeno na Poljansko ulico, krasijo različne vrste oken. Drugo nadstropje na strani, ki je obrnjena proti Krekovem trgu, dopolnjuje steklenjak, obdan s petimi pari stebrov. Pročelje, ki gleda na Kapiteljsko ulico, je precej drugačno, predvsem okna so razvrščena nekoliko bolj razgibano. Zanimivo je stopnišče v notranjosti zgradbe.
Le streljaj stran od Tromostovja je Čevljarski most, kjer je nekoč stal leseni most, ki je povezoval dve ključni naselbini srednjeveške Ljubljane, Mestni in Novi trg. Že v 19. stoletju so ga zamenjali z montažnim litoželeznim mostom. Plečnik ga ni zavrgel, ampak ga je dal prestaviti na mesto pred stavbo prosekture bolnišničnega kompleksa. Podobno kot v Trnovem si je tudi Čevljarski most zamislil kot široko ograjeno ploščad, ki povezuje mestna dela. Ploskev je oprl na betonski nosilec sredi Ljubljanice.
Dr. Peter Krečič pravi, da je Trnovski most osrednja oblikovna prvina širše zasnovane Plečnikove preureditve porečja Gradaščice v njenem spodnjem toku in ob izlivu v Ljubljanico: »Arhitekta je zanimala sicer daljša poteza ob Gradaščici, vendar se ji je lahko podrobneje posvetil le v območju od Kolezije do njenega izliva. Nekako na sredi te poteze dominira pročelje trnovske župnijske cerkve in oblikovanje trnovskega mostu se v marsičem veže nanjo. Vozišče označujejo vitki stebriči, največje presenečenje pa je drevored brez na mostu, ki povezuje drevorede kostanjev na obeh bregovih Gradaščice v zaokroženo zeleno celoto.«
Najpomembnejše Plečnikovo delo v Sloveniji je Narodna in univerzitetna knjižnica, ki je bila zgrajena med letoma 1936 in 1941. Stoji na mestu nekdanjega baročnega Knežjega dvorca iz 17. stoletja, ki je bil podrt po potresu leta 1895. Zunanjost stavbe odraža vplive italijanskih palač. Značilna fasada v kombinaciji opeke in različno obdelanih kamnitih klad je zasnovana po zgledu hiše rimskega umetnika Federica Zuccarija. Kljuko vhodnih vrat krasita glavi konjičkov, ki ponazarjata Pegaza, mitološkega krilatega konja, ki naj bi v tem primeru predstavljal simboličnega vodnika obiskovalcev knjižnice v svet znanja.
Pomembnejše Plečnikove stvaritve v Ljubljani so še: stavba Zavarovalnice Triglav, župnijska cerkev sv. Frančiška v Šiški, Baragovo semenišče, poslovitveni kompleks Žale, nekdanji centralni stadion za Bežigradom, Navje, hiša družine Prelovšek, zapornice, stavba ustavnega sodišča, gimnazija Jožeta Plečnika, Križanke, spomenik Napoleonu in Iliriji, Levstikov trg in cerkev sv. Mihaela v Črni vasi.
Plečnik je bil genialni umetnik, z neverjetnim čutom za lepoto, čas in prostor, ki bi ga lahko imeli za enega zadnjih univerzalnih umetnikov in največjih Slovencev sploh. Bil je tudi skromna, a odločna in dobrosrčna osebnost z močno vero.
Njegove zadnje besede v oporoki lepo povzamejo tudi njegovo življenje, zato naj bo tudi zaključek njegov: »Živite čisto, živite delavno, živite posvečeno!«
Primož Hieng
