Francesco Robba, Benečan, ki je večino življenja preživel v Ljubljani, je v slovenski umetnostni zgodovini označen kot največji baročni kipar v kamnu na Slovenskem. Njegovo delo naj bi v svojem času, kot je zapisal Nace Šumi, pomenilo »kvalitetni vrh kiparstva med Benetkami in Dunajem«.
Francesco Robba se je rodil 1. maja 1698 v Benetkah. V Italiji, najbolj verjetno v Benetkah, se je šolal pri beneškem kiparju Pietru Baratti. Po študiju v letih 1711 do 1716 ga je pot vodila v Ljubljano, ki je imela v tem času najtesnejše kulturne in umetnostne stike z njegovo domovino. V Ljubljano je prišel najkasneje leta 1721 in sicer v delavnico kamnoseškega mojstra Luke Misleja, pri katerem sta bila približno v istem času zaposlena še dva druga njegova rojaka, Angelo Pozzo in Jakob Contieri, oba iz Padove. Francesco Robba je v Ljubljani prvič dokumentiran 16. februarja 1722, ko je postal Mislejev zet, saj se je poročil z njegovo hčerjo Terezijo. Z njo je živel v zakonu dobrih devet let, saj je Terezija umrla 18. oktobra 1731, stara šele 30 let. V zakonu sta imela več otrok, ki pa so drug za drugim pomrli. Iz najzgodnejšega obdobja kiparskega Robbovega delovanja v Ljubljani vemo le to, da je leta 1724 končal figuralni okras na oltarju sv. Ane pri sv. Jakobu v Ljubljani.
Leta 1727 je umrl Robbov tast Luka Mislej, Francesco pa je postal oskrbnik njegove zapuščine, lastnik njegovega premoženja in naslednik v obrti. S poroko z Mislejevo hčerko je dobil pravico do meščanstva. V tem letu je kipar Francesco Robba prejel več naročil, ki jih je tudi dokončal.
Na Kranjskem se je od leta 1720 gradila Dunajska cesta, štiri leta kasneje pa so zgradili savski most pri Črnučah. V spomin na to so leta 1727 postavili kapelico sv. Janeza Nepomuka na levem savskem bregu. Kiparska dela v kapelici je opravil Robba.
Temu je sledila pogodba za prvo večje samostojno in pomembnejše delo – za oltar sv. Ignacija v cerkvi sv. Katarine v Zagrebu. Robba se je obvezal, da bo oltar končal v enem letu, kar se je zgodilo decembra 1729, ko je jezuitski rektor Frančišek Ksaverij Barci pisal nadškofu Esterhazyju v Ostrogon pismo, v katerem izraža svoje in vsega kolegija zadovoljstvo nad tem, da je dobila cerkev nov oltar, krasen po obliki in izvedbi, ki ga vse občuduje in hvali. Med bogato figuralno dekoracijo oltarja še posebej izstopa kip sv. Frančiška Regisa, ki že dolgo velja za eno Robbovih zgodnjih mojstrovin. Zagrebški kapitelj je bil nad Robbovim delom tako navdušen, da je pri istem umetniku naročil še štiri nove oltarje iz marmorja za stolno cerkev sv. Štefana. A brez zapletov ni šlo in nekatere zadeve so končale tudi na sodišču.
Konec avgusta 1728 je Ljubljano obiskal cesar Karel VI. in mesto se je na ta sprejem pripravljalo več mesecev. Na Magistratu so se odločili in naročili postaviti slavolok pri Vicedomskih vratih, poleg tega pa še kip Karla VI. iz belega kararskega marmorja za mestno hišo, ki je bila ob cesarjevem prihodu okrašena s kipi in napisi.
Kot poročajo številni viri, se je kipar Francesco Robba pogosto zapletal v različne spore, a zapletali so se tudi naročniki njegovih del. Nekatere tožbe so se vlekle tudi po več let …
Brez dela pa Francesco Robba ni ostal. Tako je 27. maja 1729 sklenil prvo pogodbo za veliki oltar v novi uršulinski cerkvi v Ljubljani, ki so jo dozidali leta 1726. Toda kipar ni vedel, da je v posel vpleten neki Lorenzo Pezzana iz Benetk, ki je imel v samostanu svakinjo, med njima pa je prišlo celo do spora, saj je Pezzana v pismih obtoževal Robbo, da se hoče okoristiti na račun izdelave oltarja. Robba je šel tako daleč, da je Pezzani poslal ponarejeno pismo, ki naj bi ga mu pisala prednica mati Rozalija. Po teh zapletih so delo ustavili, vendar so 27. julija 1730 sklenili novo pogodbo, po kateri naj bi Francesco Robba postavil oltar brez kipov v naslednjih treh letih.
Prednica bi morala izplačati 5000 goldinarjev in na svoje stroške pripeljati afriški marmor, poleg tega pa poskrbeti še za železo, svinec in zidarje z vsem potrebnim za postavljanje. Po vseh zapletih so cerkev javno posvetili 17. julija 1749.
Ob vseh težavah, ki si jih je nakopal beneški kipar v Ljubljani, je 18. oktobra 1731 umrla Francescova prva žena Terezija, stara komaj 30 let. Že 3. junija 1732 se je drugič poročil z Ano Marijo Petterman. Tudi v tem zakonu se je rodilo več otrok, ki pa so kmalu pomrli.
V ljubljanskem Robbovem delovanju je vsekakor eden najpomembnejših datumov 4. julij 1743, ko je kipar sklenil pogodbo z mestnim blagajnikom Frančiškom Jakobom Ranilovičem o postavitvi novega vodnjaka pred mestno hišo, ki naj bi bil dokončan v dveh letih.
Toda Robba je z izdelavo vodnjaka pred magistratom zamujal, precej smole pa je imel pri prevozu marmorja iz Benetk v Trst, saj se je ladja zaradi viharja razbila, delavci pa so se komaj rešili v čoln. K sreči mu je magistrat zagotovil, da bo poravnal ponovno plačilo in prevoz beneškega marmorja.
11. maja 1745 je po pokojnem stavbeniku Mačku zaprosil, da zapolni njegovo mesto, kar so mu sicer odobrili, vendar so ga sočasno opozorili, naj bo z drugimi mestnimi stavbeniki v dobrih odnosih.
Tudi leta 1748 vodnjak še ni bil končan, imel pa je več sreče pri posojilu, ki mu ga je odobril magistrat, saj je Robba napovedoval, da bo vodnjak treh kranjskih rek dokončan v letu 1749, kar pa se seveda ni zgodilo.
Stroški za vodnjak so medtem že presegli v pogodbi določeno vsoto, hkrati pa je kipar že takrat opozoril magistrat na izredno visoke stroške, ki so že presegli dogovorjeno vsoto, poleg tega pa je moral vzdrževati štirinajst delavcev. Delo je teklo zelo počasi, saj je samo za prevoz obeliska iz kamnoloma v Ljubljano potreboval dvanajst dni in pol, in kot je v poročilu zapisal Francesco Robba, »kak dan še po 20 parov volov, kak dan po 18, kak dan po 17 – po potrebi, zakaj cesta je bila strašna.«
K temu je Robba še zapisal: »Naj pomisli sl. magistrat, kako hudo je, če mora biti človek ves dan osebno zraven in nima niti toliko časa, da bi lahko pojedel kaj drugega kot kos kruha. Ponoči pa smo morali, kjer smo pač bili, spati pri kakem kmetu na stelji, v tako grdem in mrzlem vremenu, kakršno je bilo tisti čas.«
Zanimivo je, da je bil Francesco Robba pri obračunu zelo natančen, saj je lahko slutil, da se izdelava in postavitev Vodnjaka treh kranjskih rek ne bo izšla ravno najbolje. Tudi svoje obljube, da bo vodnjak končan v letu 1749, ni izpolnil, niti se to ni zgodilo v letu 1750. Zaradi vseh težav kipar ni mogel izpolniti drugih naročil, k sreči pa je dobil uradno potrdilo magistrata, da Robba ne sme iz Ljubljane nikamor oditi, še manj pa prevzeti kako drugo delo, dokler ne bo popolnoma dokončal vodnjaka.
Jeseni 1751 je vodnjak končno stal pred magistratom. Tako so 11. oktobra 1751 na mestni računski urad izdali odlok, v katerem med drugim piše: »Sedaj, ko je vodnjak sicer z velikimi stroški, vendar pa z božjo pomočjo dovršen, se mora zastražiti, da se obvaruje vsake poškodbe. Zaradi tega se je magistrat odločil, da naj čuva vodnjak podnevi in ponoči.«
Slabih dvesto let kasneje dr. Anton Vodnik, raziskovalec dela in življenja kiparja Robbe, ugotavlja, da vodnjak v osnovi spominja na Berninijev Vodnjak štirih rek na Piazza Navona v Rimu. Ta izjava je postala v slovenskem umetnostnem zgodovinopisju in publicistiki že običajen citat. Vendar je – kot lahko preberemo v katalogu ob razstavi Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani – morda še najbolj podoben vodnjaku na Piazza dela Rotonda, ki ga je v današnjo obliko leta 1711 predelal Filippo Barigioni.
»Tri krepke moške postave, ki v rokah držijo vrče z vodo, so bile smiselno, čeprav brez neposrednih dokazov, šele v prejšnjem stoletju identificirane kot rečni bogovi Save, Krke in Ljubjanice, in bi lahko posredno poosebljale tudi tri teritorialne enote vojvodine Kranjske, to je Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko,« še piše v katalogu.
Februarja 1752 je Francesco Robba vložil na magistrat prošnjo za odškodnino, v kateri med drugim navaja, s kako majhnimi stroški je napravil čudovit vodnjak, ki je v čast magistratu in meščanom Ljubljane. Po predračunu naj bi vodnjak stal 4.826 goldinarjev, po njegovi oceni pa naj bi bil vreden več kot 12 tisoč goldinarjev. Magistratu je Robba pisal, da ni upoštevano njegovo dveletno delo pri vodnjaku, ki ga je mojstrsko dovršil in ki mu ga magistrat vendar ne more pustiti neplačanega, če premisli njegove napore, in to tem manj, ker mu je bil za njegovo skrb, trud in delo poleg pogodbene vsote obljubil posebno nagrado.
»Prav gotovo si nihče ne želi, da bi moral zaradi tako velike škode na stare dni prijeti za beraško palico, in zaradi tega sem sklenil tudi pogodbo v dobri veri in lahkomiselno v času, ko se mi je še dobro godilo,« je pisal Francesco Robba. Prosil je, naj mu magistrat njegov zaslužek primerno plača, da ne bo namesto plačila prejel težke kazni beraškega stanu, in da mu ne bo treba obžalovati, da se je izučil v umetnosti, ali – kar je še več – da je kdaj sklepal pogodbe z magistratom. Mestni možje so se odločili, naj zadevo preiščejo in o tem poročajo.
Posebna preiskovalna komisija je 13. marca 1752 objavila poročilo, po katerem so ugotovili, da je vodnjak res več vreden, kot so doslej izplačali Robbi, in da je pri tem potrošil ne le svojo gotovino, temveč se je zadolžil še za več kot 2000 goldinarjev. Magistrat je bil kiparju pripravljen plačati le 1200 goldinarjev odškodnine v letnih obrokih po 300 goldinarjev, kaj več pa ne. Robba ni odnehal in še enkrat je pojasnil, da je vodnjak stal 4826 goldinarjev, da je pri tem delu porabil okrog 2000 goldinarjev, pri čemer ni štel lastnega dveletnega truda, napora in dela.
Ves ta denar je porabil za svoje delavce in pomočnike. Podrejeni pomočniki, ki so delali po njegovih navodilih so torej svoje plačilo, on pa naj kot mojster za svoje dveletno delo ne samo ne prejme nobenega plačila, temveč naj pride še ob svoja skromna sredstva. Tarnal je, da je vodnjak delal devet let, cela tri leta je porabil za postavljanje vodnjaka, delal je torej javno, z obdelovanjem materiala se je zamudil tudi več kot tri leta. Toda mestne oblasti so njegovo prošnjo ponovno zavrnile, čeprav je svoje zahteve po pravičnem plačilu močno znižal in bil zadovljen, če bi mu za vodnjak plačali še 1836 goldinarjev.
Francesco Robba ni odnehal in tako je 13. junija 1752 na magistrat poslal novo vlogo.
Med drugim Francesco piše: »Zaradi tega sem vam hotel vse to z žalostnim srcem predočiti in pokorno prositi, da premislite, kako sem pri delu za vodnjak obubožal in da bom postal berač, ako bi izostala odškodnina, ali pa bom – kar se ne sliši lepo – iskal sodnijske pomoči, da se mi povrne škoda v znesku 1836 goldinarjev oziroma, da se poravna v kompromisom in se na ta način izognemo škodljivemu in nedostojnemu sodnemu postopanju.«
Končno so se 8. avgusta 1752 sešli razsodniki, ob tej priložnosti pa je kipar Robba poleg 1836 goldinarjev zahteval še dodatnih 973 goldinarjev, med drugim za plačilo poti v Benetke, kjer je naročil marmor, za model vodnjaka in podobno. Magistrat je izpodbijal postavko za postavko, saj je bilo v pogodbi med drugim zapisano, da mora kipar vse, kar je bilo potrebno za postavitev vodnjaka, priskrbeti na svoje stroške. Priznali so mu izplačilo v znesku 1848 goldinarjev in 20 krajcarjev v treh četrtletnih obrokih. Medtem so na Robbo že pritiskali številni upniki, saj je bil med drugim za izdano blago dolžan že 1647 goldinarjev.
Leta 1754 je zagrebški kapitelj pri mestnem sodišču v Ljubljani tožil Robbo, da mora najkasneje do konca avgusta istega leta priti v Zagreb, da bi dokončal svoje delo. Tedaj je bil Francesco star že 56 let, že drugič je bil vdovec, obubožal je in prodal vse tri hiše, ki jih je imel. Vsaj do konca maja 1755 je Robba živel v Ljubljani, za tem pa je odšel v Zagreb, da bi dokončal oltar sv. Gervazija in Protazija ter oltar sv. Trojice in sv. Emeriha. Že 24. januarja 1757 ga je doletela smrt, ko je bil star 59 let.
Leta 1929 je izšel roman Ilke Vaštetove o baročni Ljubljani Umirajoče duše, v katerem je poleg Valentina Vodnika in Janeza Vajkarda Valvasorja prav Francesco Robba osrednja oseba. Roman se po besedah Miklavža Komelja zelo očitno navezuje na vrednostne sodbe o posameznih Robbovih delih iz zgodnje razprave o beneškem kiparju v Ljubljani Viktorja Steske, a glavna teza romana je tujost brezsrčnega in pohlepnega Italijana med poštenimi Slovenci, ki na koncu prav z izdelavo vodnjaka tudi kot umetnik propade.
Na mestu pravega Robbovega vodnjaka na ljubljanskem Mestnem trgu stoji danes kopija, medtem ko so Francescov originalni vodnjak treh kranjskih rek obnovili in ga postavili na ogled v atrij Narodne galerije v Ljubljani.
Viri:
Dr. Anton Vodnik, Francesco Robba, Kronika slovenskih mest, 1935
Miklavž Komelj, Robbov vodnjak v Ljubljani, Zbornik za umetnostno zgodovino, 1998
Matej Klemenčič, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, 1998
Primož Hieng
