V kuhinji Bokalove hiše v Dolskem 63 pri Dolu je prijetno toplo. Jože Bokal, mežnar v župniji sv. Helene, sedi na stolu in na mizici pred njim je prav poseben pekač.

Bliža se velika noč. Za njim je naporen mesec, saj je gospod Jože v tem času namreč napekel okoli 1400 oblatov, ki so v tej župniji prava posebnost. Razdelili so jih krajanom, ki so prišli k blagoslovu butaric in drugega zelenja v cerkev sv. Helene v Dolskem.

Za velikonočni blagoslov jedi ali po domače kar žegen na veliko soboto gospodinje večinoma pripravijo umetelno pletene jerbase, košare in cekarje ter jih napolnijo z značilnimi velikonočnimi jedmi. Na območju občine Dol pri Ljubljani, v Tuhinjski dolini in v Črnem grabnu, točneje v Blagovici in Krašnji, so ohranili navado, da jedem priložijo tudi posebne hostije oziroma oblate, kot jim pravijo.

V velikonočni košari so praviloma meso (šunka, klobasa ali šink), ki predstavlja Kristusovo telo. Kolač, potica ali štruklji so trnova krona, trije hreni pomenijo žeblje, rdeči pirhi pa Kristusove rane ali kaplje krvi. Dodajo še kvašen kruh, jabolka, kako pomarančo in ponekod tudi oblate. Košaro za blagoslov jedi nato prekrijejo z vezenim ali čipkastim prtičem, ki je narejen in okrašen prav za to priložnost. Žene in dekleta so si nekoč zadale pripravljene jerbase na glavo, podložile pa so jih s svitkom. Ta okrogla blazinica z luknjico v sredini se je lepo prilegla glavi in ublažila pritisk težkega jerbasa.

Na razgreto ploščo vlije mešanico moke in vode.

V župniji sv. Helene v Dolskem žegnu še vedno dodajo oblate, ki so kot nekvašen kruh, izdelani pa so kot velike okrogle hostije. »Iz teh oblatov bi sicer lahko izsekali hostije,« pripoveduje Jože Bokal. »Vendar hostij ne delajo več na tak način. Zdaj jih pripravljajo nune v samostanih in tudi pri stiških menihih bi jih lahko dobili. Oblati so nekaj posebnega v našem koncu.«

Še malo in oblat bo pečen.

Kot pove Jože Bokal, so še pred drugo svetovno vojno oblate pekli mežnarji ali organisti, da so zaslužili nekaj denarja, ki so ga darovali ljudje. »Po vojni je to zamrlo, pozneje pa je gospodinja pri dolskem župniku obnovila to tradicijo,« dodaja. »Po njeni smrti je minilo kar nekaj let, da so spet začeli s pripravo oblatov, saj so ljudje kazali veliko zanimanja za to. S peko oblatov se je nato ukvarjala moja mama, pozneje še moj sin, zdaj pa sem jaz tisti, ki jih pečem v mesecu pred veliko nočjo. To počnem že kakih deset let.

Testo za oblate je podobno tistemu za palačinke.

Pred vsako cvetno nedeljo jih napečem okoli 1400, kar je kar precej, saj je delo zelo zamudno. Za oblate porabim od 15 do 20 kilogramov moke, potem si lahko predstavljate, da je to kar velik podvig.«

Oblati so torej pripravljeni iz moke in vode, za peko pa uporablja poseben pekač, ki pusti v končnem izdelku odtis desetih hostij in Jezusovega monograma. Pekač deluje samostojno na elektriko, za peko enega oblata pa porabi dve do tri minute. »Že prej smo imeli poseben pekač za peko oblatov, pa so bile z njim same težave,« pove gospod Jože. »Zato smo pred tremi leti kupili novega v Italiji.«

Pekač za oblate so pred tremi leti kupili v Italiji.

Testo za oblate je podobno tistemu za palačinke, vendar ne sme biti ne preredko in ne pregosto. »Z zajemalko to maso zlijem na razgreto ploščo pekača,« razlaga postopek peke oblatov. »Vsake toliko časa jo namažemo s čebeljim voskom, da se oblati ne primejo na ploščo in jih nato zlahka odstranimo, ko so pečeni.«

Žal marsikje primanjkuje pekačev za peko. Jože Bokal iz Dolskega, ki je tudi sicer mežnar v župniji, rad nauči peke oblatov vsakogar in tudi pekač z veseljem posodi na dom. Jožetu pri peki oblatov pomagajo družinski člani.

Jožetu pri peki oblatov pomagajo družinski člani.

Oblate razdelijo med farane pred cerkvijo po mašah na cvetno nedeljo, nekateri pa jih pridejo iskat na dom k Bokalovim. Navadno dajo ljudje za oblate prostovoljne prispevke za cerkev sv. Helene v Dolskem. Zelo so priljubljeni zlasti med otroki, saj so prijetnega blagega okusa in čvrsto hrustajo.

Iz oblata bi lahko izsekali deset hostij in še eno veliko za župnika.

Jerbas, košaro ali cekar so po blagoslovu prinesli domov in ga postavili na praznično pogrnjeno mizo. Jedi so navadno počakale kar v njem do naslednjega jutra, ko se je ob velikonočnem zajtrku zbrala vsa družina. Takrat so člani družine na začetku obedovanja zaužili še oblate in vsakdo je dobil vsaj en kos.

V eni košari je okoli dvesto oblatov.

Oblate danes pečejo še v moravški okolici in v župniji Zgornji Tuhinj v Tuhinjski dolini. Pripravlja jih tudi župnik Anton Potokar iz Krašnje, poleg tega tudi sestre iz Male Loke pri Domžalah. Bokalova hči Mija dodaja, da jih pečejo celo na Vačah nad Litijo. Zanimivo je, pravi Jože Bokal, da v sosednji župniji v Dolu pri Ljubljani oblatov ne poznajo, zato veliko krajanov Dola prihaja po oblate k sv. Heleni v Dolsko.

Besedilo in foto:
Primož Hieng