Značilnosti prekarnega dela

Prekarnost je lahko posledica delovne aktivnosti, ki se večinoma ne opravlja v okviru delovnega razmerja, torej na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pri čemer posameznik, ki opravlja delo, ni sam izbral takšnega načina. Prekarne oblike dela so lahko tudi tiste, kjer delavec delo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, a je ta sklenjena za določen čas ali pa s krajšim delovnim časom od polnega. 

Delavec ima po pogodbi o zaposlitvi za določen čas vse pravice iz delovnega razmerja, vendar vseeno ostaja element negotovosti, saj bo delavec verjetno kmalu moral iskati novo delo. Obstajajo tudi primeri, ko delodajalec zaposli delavca po pogodbi o zaposlitvi za določen čas enega meseca. Prekarno delo se velikokrat skriva tudi za pojmom fleksibilnega dela. Izraz fleksibilno delo je v takem primeru zavajajoč, saj je razlog njegovega opravljanja ekonomska prisila, kar pomeni, da delavec v danem položaju nima druge možnosti, da bi si zagotovil sredstva za preživetje.

Problematičnost prekarnega dela

Problematičnost prekarnih oblik dela se kaže v tem, da prekarni delavci v večini primerov nimajo zagotovljene zadostnega plačila za preživetje, so brez pravic do plačanega dopusta in regresa, malice, povračila stroškov za prevoz in kar je bistveno, imajo šibko socialno varnost, saj ne dobijo plačanih prispevkov, v smislu, kot jih delodajalec mesečno plačuje delavcem, ki so pri njem v delovnem . Prekarne oblike dela se včasih omenjajo kot dobre ali celo nujne za povečevanje konkurenčnosti. Pojmovanje konkurenčnosti kot zmanjševanje stroškov delovnega procesa s pomočjo prekarnih oblik dela pa je nedopustno, saj ruši eno od pomembnih vlog dela, zagotavljanje socialne varnosti. Prekarne zaposlitve v resnici škodujejo pošteni konkurenci, saj pomenijo prednost pred delodajalci, ki ponujajo istovrstno blago oziroma storitev in zagotavljajo delavcem redno zaposlitev ter imajo s tem večje stroške dela zaradi plačevanja pripadajočih davkov in prispevkov. Prekarnost je lahko posledica delovne aktivnosti, ki se ne opravlja v okviru delovnega razmerja, torej na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Prekarne oblike dela so lahko tudi tiste, kjer delavec delo opravlja na podlagi pogodbe o zaposlitvi, a je ta sklenjena za določen čas ali pa s krajšim delovnim časom od polnega. Včasih ima prekarno delo vse znake delovnega razmerja. V takem primeru ima delavec možnost, da uveljavlja obstoj delovnega razmerja na delovnem sodišču.

Država neuspešna pri reševanju problematike prekarnega dela

V posvetu o družbeni odgovornosti je bilo prekariatu namenjeno posebno mesto. Dejstvo namreč je, da družba, ki ima ob 754.000 zaposlenih, 322.000 prekarcev, zase težko govori, da ravna družbeno odgovorno. Prekarnost vodi v poglabljaje socialnih, ekonomskih in premoženjskih neenakosti, v nižanje življenjskega standarda in v večjo odvisnost od razmer na trgu, s tem pa povečuje revščino in ciklična obdobja velike brezposelnosti.

Zakaj je torej država popolnoma neuspešna pri reševanju problemov prekarnih luških delavcev, samozaposlenih v kulturi, profesorjev, zdravstvenih in znanstvenih delavcev itn.? Problem je, da je kapitalu prilagojen ves sistem in da iz sistema izpade vse, kar ne ustvarja neposrednega dobička. Pa ti delavci res ne prinašajo dobička? In kdo bo torej nadzoroval državo, ki se, kot je občutiti, po hitrem postopku tudi sama levi v sodobno korporacijo?

J.A.S.