Na vzpetini nad Kamnikom stoji baročni grad Zaprice, v njem pa je že več kot pol stoletja Medobčinski muzej Kamnik. Ob gradu so na travniku postavljene kašče iz Tuhinjske doline, svojevrsten skansen ali muzej na prostem.
»Kašče so posebne stavbe za shranjevanje, ki so se v današnjem pomenu pojavile že pred 15. stoletjem in so se iz okolij priviligiranih družbenih skupin razširile med vse sloje prebivalstva,« pravi etnolog Vito Hazler in dodaja, da so bile v okoljih družbenih priviligirancev in bogatih kmetov kašče praviloma zidane iz kamna in opeke ter ometane, medtem ko so bile pri večinskem prebivalstvu trgov in vasi na Gorenjskem, Dolenjskem, v Beli krajini ter na Štajerskem in Koroškem največkrat lesene. Zidane so bile le južno in jugozahodno od Ljubljane vse tja do Notranjskega in do vzhodnih obrobij Goriškega.
»Lastniki so kašče praviloma gradili na ožjem območju kmetijskega obrata,« poudarja Hazler. »Stale so ob gospodarskih poslopjih gradov in graščin, ob pristavah in v kmečkem okolju praviloma blizu stanovanjskih hiš, saj je bila osnovna namembnost kašče hranjenje najrazličnejših živil. To so bila zlasti žita, kruh, posušeno goveje, svinjsko, ovčje in kozje meso, posušene ribe, presno in posušeno sadje, orehi in lešniki ter gobe in zdravilna zelišča. Če je imela kašča še zidano klet, so v tem prostoru shranjevali še gomoljnice, jabolčni in hruškov mošt, vino, presno in skisano zelje in repo ter druga živila.«
Zaradi izredno pomembne vloge v življenju vsakega kmetijskega obrata so se kašče tako po obliki in načinu gradnje močno razlikovale od drugih stavb. Njihov osnovni namen je bil živila ohraniti čim dlje sveža, zdrava in predvsem varna.
V letih 1968 do 1973 je etnologinja kamniškega muzeja Majda Fister s strokovno pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine v Kranju in dr. Petrom Fistrom odkupila in prenesla iz Tuhinjske doline na plato pred muzejem štiri kašče, sušilnico in vodnjak. Vse te objekte so na mestu nastanka oštevilčili, zrisali in razstavili ter ponovno postavili na travniku pred muzejem. To je bila osnova za stalno muzejsko zbirko – skansen tuhinjskih kašč oziroma muzej na prostem, ki je bil eden prvih na Slovenskem.
»Ustanovitev muzeja na prostem s tuhinjskimi kaščami je bila pogojena tudi s tem, da so terenske raziskave, ki sta jih izvajala Majda in Peter Fister, pokazale, da so bila sedemdeseta leta 20. stoletja zadnji čas za reševanje te etnološke in arhitekturne dediščine, ker bi sicer popolnoma izginile,« pravi mag. Zora Torkar, direktorica Medobčinskega muzeja Kamnik. »Razen redkih izjem na kmetijah ni bilo več zanimanja zanje, kaj šele, da bi jih kot gospodarska poslopja ohranili. Neuporaba in propadanje kašč na kmetijah se je začela sicer že po drugi svetovni vojni, k temu je vsekakor pripomogla organizirana trgovina, spremenjeno gospodarstvo z industrializacijo, spremenjene socialne razmere in urejene cestne povezave.«
Zakaj so kmetje in drugi postavljali kašče in kaj so pravzaprav predstavljale? »Kašča je posebna oblika kmečkega stavbarstva, ki je danes že skoraj popolnoma pozabljena,« pojasnjuje Torkarjeva. »V Tuhinjski dolini so prevladovale lesene kašče, krite s slamnato streho. Bile so lahko z enim ali dvema prostoroma, nekatere so bile podkletene, pač odvisno od terena, kjer so bile postavljene. Najstarejša kašča iz leta 1793 ima tudi ohranjeno notranjo opremo. Kašča je bila zakladnica kmetije. Marsikatera tuhinjska kašča je bila tudi podkletena, kjer se je skrival ovčji hlev ali letna klet za poljske pridelke.«
Skansen ali muzej na prostem ob kamniškem muzeju tako ohranja in predstavlja obiskovalcem skoraj popolnoma izginulo stavbno dediščino na podeželju. Skansen tuhinjskih kašč kot primer restavriranih in predstavljenih spomenikov ljudske arhitekture so leta 1986 razglasili za kulturni spomenik.
»Pri ogledu tuhinjskih kašč na travniku pred gradom Zaprice imamo organizirana strokovna vodstva in pedagoške dejavnosti,« je še povedala mag. Zora Torkar. »Mladi spoznavajo uporabnost kašč, raznolikost zrnja, kmečkega orodja in odkrivajo pozabljeni oziroma ekološki način življenja. Naravoslovni dan v muzeju je vezan na izbrano razstavo, to je muzej na prostem, kjer so predstavljeni nekateri dodatni gospodarski objekti na kmetiji – kašča, sušilnica sadja, vodnjak in drobilnica sadja.
Spoznavamo življenje in delo človeka na zemlji. S prepoznavanjem različnih vrst žita, zelišč in drugih pridelkov otroci pridobivajo praktične izkušnje in znanje ter spoznavajo kmečko orodje, ki se skoraj ne uporablja več. Po vodenem ogledu razstave sledi izpolnjevanje učnega lista in ustvarjalna delavnica, kot je izdelovanje herbarija, enciklopedija žit, ipd.«
Besedilo in foto: Primož Hieng
