“Ne smeš leteti prenizko, da ti morje ne navlaži kril, in tudi ne previsoko, da ti jih sonce ne požge, je Dedal opozoril svojega sina Ikarja, preden sta iz ujetništva, v katerem ju je imel kretski kralj Minos, poletela v svobodo. A Ikar se ni mogel zadržati. Prevzela ga je lepota neba, užival je v letenju, vse dokler se ni preveč približal soncu. Stopila so se mu krila in padel je v morje.
Vse velike civilizacije imajo mit o človeku, ki se je preveč približal soncu. Na Kitajskem je bil to velikan Kua Fu, ki si je vtepel v glavo, da bo ujel sonce, nato pa je zaradi vročine postal tako zelo žejen, da je popil Rumeno reko in reko Wei, a se ni odžejal. Umrl je zaradi dehidracije. Pri Indijcih je to sveti ptič Sampati, ki je v mladosti izgubil krila, ko je pred soncem reševal svojega brata.
Ljudje so namreč od nekdaj imeli potrebo po tem, da poletijo nekam daleč, da presežejo svoje zmožnosti in se dotaknejo sonca. Ko se ga je gledalo od daleč, je bilo čudovito, ko se mu je človek preveč približal, pa je postajalo vse bolj nevarno in celo usodno. In tako je še danes.”
Zorana Baković, Delo, 7. 12. 2019, str. 16, Kot da smo vsi poleteli previsoko in se nevarno približali Soncu
