Južna Dalmacija je zagotovo eden najlepših predelov Sredozemskega morja, kamor vsako poletje pridejo trume obiskovalcev iz vsega sveta, ki občudujejo prelepo naravo v sožitju z burno zgodovino.
Tudi to je bil eden od razlogov, zakaj so nekaj delov nadaljevanke “Igra prestolov” posneli ravno v Dubrovniku in Klisu. Med kraji, ki so izjemno priljubljeni, so tudi Baška Voda, Tučepi in Makarska, ki so vedno polno zasedeni v poletnih mesecih, vendar le malo ljudi ve za eno najbolj znanih balad, ki je nastala v krajih za planoto Biokovo, oddaljenih od prelepega Jadrana samo 10 km.
Hasanaginica je ljudska pesem z bogato prisotnostjo ikavščine. Balada je najverjetneje nastala v letih 1645-1649 v imotski krajini v današnji Hrvaški. Verzi so se prek ustnega izročila prenašali iz roda v rod vse do leta 1774, ko jo je zapisal italijanski popotnik in etnograf, Alberto Fortis v svoji knjigi “Viaggio in Dalmazia” (Potovanje v Dalmacijo). Fortis je namerno prišel v te kraje, saj je želel njene prebivalce prikazati svetu kot ljudi, ki imajo svojo kulturo in tradicijo, saj so imeli Morlahi (Črni Vlahi) v tem delu sveta reputacijo divjakov in neciviliziranih ljudi. Samo leto kasneje po izzidu njegove knjige je Hasanaginico v nemščino prevedel slavni Goethe, izzid v angleškem prevodu se je zgodil leta 1798 (Walter Scott), medtem ko sta se prevoda v ruščino (Puškin, 1835) in francoščino (Mickiewicz, 1841) zgodila v 19. stoletju, Hasanaginico je preučeval tudi Vuk Karadžić.
Danes njen prevod obstaja že v 50-ih jezikih.
Zgodba je tragična in govori o tem, kako je bil Hasan-aga Arapović ranjen v boju z uporniki. Ko so ga odpeljali na varno, da bi si opomogel, sta ga obiskala mati in sestra, medtem ko je žena, Hasanaginica (Fatima Arapović), zaradi sramežljivosti ostala doma. To so bili drugačni časi in Hasanaginica se je zaradi takratnega kodeksa pravil zadržala doma, vendar je njena poteza užalila Hasan-ago, ki ji je sporočil, da naj ga ne čaka doma, kar je posredno pomenilo tudi ločitev.
Od tod tudi verz v pesmi: “Ne čekaj me u dvoru b’jelomu, ni u dvoru, ni u rodu momu.”
Hasanaginico je odločitev moža zelo prizadela, zato je prosila svojega brata, Pintorović-bega, naj jo zaščiti in moža prepriča v nasprotno, vendar je bil brat samo tiho in posledično je stopil v stik s sodnikom (kadijem) v Imotskem ter ga prosil, naj se poroči s Hasanaginico. Kadija je idejo sprejel in začele so se priprave na poroko. Ko so se svatje približevali trdnjavi v Imotskem, je karavana potovala mimo manjšega gradu v naselju Zagvozd, v katerem je živel Hasan-aga z otroki. Hčerki sta zagledali mamo in odprla so se vrata. Otroci so takrat izjavili: “Vrati nam se, mila majko naša, da mi tebi užinati damo!”
Ko je objemala svoje otroke, jim je podarila nekaj zlatnikov, nato pa je od žalosti umrla.
Čeprav gre za ljudsko pesem, številni zgodovinarji trdijo, da gre za resničen dogodek, kar dokazujejo z dokumenti iz arhivov, saj v arhivu iz otomanskih časov obstaja dokument, ki potrjuje dejstvo, da je bil Hasan-aga ranjen v bitki. Imotski je bil v 17. stoletju del bosanskega pašaluka in na mejnem področju med otomanskim imperijem in beneško republiko se je v obdobju med 15. in 18. stoletjem zgodilo veliko vojn, bitk in uporov, zato so bila naselja večinoma obdana z zidovi ali stražnimi stolpi, medtem ko so v bolj pomembnih krajih zgradili nove oziroma nadgradili že obstoječe trdnjave.
To je bil tudi glavni vzrok za pisanje proze in poezije o junaštvih in tragičnih ljubezenskih zgodbah, saj so dekleta in žene pogosto ostale brez fanta oziroma moža, ki so padli v bojih. V kraju Zagvozd je imel Hasan-aga svoj stolp (kulo) in ruševine so še danes vidne, prav tako se vidijo tudi ostanki dveh vodnjakov, iz katerih so uporabljali vodo za življenje v vasi. Hasan-aga je imel nekaj posesti in stolp tudi v bližnji Župi, vendar je bil ravno Imotski tisti kraj, ki je imel najmogočnejšo trdnjavo v vsej pokrajini, zato je imel tudi svojega sodnika, trdnjava pa je bila zgrajena na kamnitem in hribovitem, a pravljičnem področju, nedaleč od Modrega jezera.
Zagvozd je od Imotskega oddaljen le nekaj kilometrov. Čeprav obstaja več verzij, se je drama, ko je umrla Hasanaginica, najverjetneje zgodila ravno na poti mimo Zagvozda proti Imotskemu.
Njeno telo so baje pokopali ob Modrem jezeru
in lokalna turistična organizacija je pred nekaj leti ob vodi postavila tudi tematski park in 15 spominskih plošč z verzi Hasanaginice, na gradu pa uprizarjajo gledališke predstave, ki gledalcem prenašajo njeno zgodbo.
Tako Imotski, kot Zagvozd poskušata v zadnjih letih Hasanaginico ponuditi kot dodano turistično vrednost.
V vaseh blizu Imotskega še vedno živijo domačini, ki znajo zapeti Hasanaginico in hkrati zaigrati na gusle. Gre za čutno simboliko, ko se tragično zgodbo Hasanaginice opeva na grobem inštrumentu.
Leta 1967 je jugoslovanska filmska industrija naredila film z istoimenskim naslovom, v njem sta igrala Milena Dravić in Rade Marković, leta 2000 je bila prikazana kot opera v Narodnem gledališču v Sarajevu, uprizoritev pa je doživela tudi v gledališčih v Zagrebu in Beogradu.
Javnost si je lahko opero lanskega julija ogledala tudi v Ljubljani.
Življenje v zaledju Dalmacije nikoli ni bilo lahko. Težki pogoji so v kombinaciji z dolgimi zimami ob vznožju gora narekovali poseben tempo, vendar je kamen domačinom predstavljal tudi njihov oporni, življenjski steber.
Ne glede na vse pestro zgodovinsko dogajanje, kamen je bil vedno tam, nema priča viharnih zgodb.
Fortis se tistega usodnega leta, ko je poslušal domačine ob ognju, kako recitirajo verze Hasanaginice, verjetno ni zavedal, kaj se bo zgodilo z njeno objavo. Danes je pesem o ženski, ki je morala zapustiti svoj dom, ena najbolj znanih balad v svetu, ki je doživela številne uprizoritve na odru in prevode v druge jezike.
Od njenega nastanka je minilo že več kot 370 let, pa vendar je, tako kot kamen, še vedno neizbrisen del vsakdanjika prebivalcev Dalmatinske Zagore.
Avtor prispevka :
