Ko smo zapuščali Melbourn, smo opravili še zadnje aktivnosti v hotelu, potem pa smo pustili prtljago pri recepciji in se odpravili ven. Imeli smo še nekaj prostih ur pred poletom nazaj, škoda bi jih bilo zapraviti kar tako, zato smo se odločili iti ven in odkriti še kaj zanimivega. Na izletih v nove kraje je vedno treba paziti, da vsak član družine vidi nekaj, kar ima rad, zato človek vedno išče ravnotežje med družinskimi člani in Melbourn je zagotovo mesto, kjer si želite videti čim več.
Že samo sprehod po ulicah vam daje motivacijo in občutek energije. V oči mi je padel napis restavracije “Hungry Jacks”, ki po videzu spominja na Burger King. In res smo kasneje ugotovili, da gre za franšizo Burger Kinga, ki deluje samo v Avstraliji od leta 1971 in ima sedaj že skoraj 17.000 zaposlenih.
Kot železne kače se po mestu vijejo simpatični tramvaji, ki so ena najbolj znanih turističnih znamenitosti, saj vozi že od leta 1885. Imajo moderne in „vintažne“ opcije, ki so res prijetna varianta za hiter premik po mestu. Pločniki po drugi strani so polni, ljudje hitijo sem in tja, ampak ogromno je kotičkov, kjer se lahko umaknete in uživate v miru. Enostavno se uležete pod cvetoče drevo in opazujete naravo ter radovne ptice, ki skačejo sem ter tja.
Galebi, papagaji, kakaduji, golobi in vrabci so povsod in prav užitek jih je gledati, kako svobodni so.
Imajo zanimiv odnos do arhitekture. Ko hodite po mestu in opazujete stavbe okrog sebe, dobite občutek, da aktivno iščejo sožitje med dediščino in modernimi idejami, v večini primerov gre za posrečene komplekse, prazne stene pa obvezno zapolnijo s simpatičnimi murali, ki človeku dajo misliti. Ena takšnih, unikatnih točk, se nahaja v samem kompleksu nad glavno železniško postajo, Melbourne Central Station.
Tam je bila včasih tovarna smodnika s 50 m visokim dimnikom, in ko so se odločili za nadgradnjo postaje, so stolp leta 1991, namesto rušenja, raje prekrili s stekleno kupolo, ki je ustvarila veličasten občutek. V stolpu je sedaj muzej.
Z izstopom iz nakupovalnega središča pa pridete do ene najlepših viktorijanskih zgradb v mestu, State Victoria Library. Deželna knjižnica je bila zgrajena leta 1856 in ima danes prek 2 milijona knjig. Na vseh vhodih vas najprej pozdravijo kavarne in manjše knjigarne, v osrednjem delu stavbe pa je čudovita čitalnica (Šahovska soba), ki je bila zapolnjena do zadnjega kotička. Izjemno všeč nam je bila ideja, ko smo videli, kako bralci ob knjigah pustijo svoje vtise o prebrani knjigi, kar bodočemu kupcu omogoča delni vpogled v vsebino knjige.
Zavili smo desno in si ogledali razstavo, kjer lahko vidite umetniške slike in zanimive predmete. Šli smo mimo pralnega stroja, starega skoraj 100 let, ki spominja na neuspelega robota, potem pa smo prišli do glavne znamenitosti same knjižnice.
Pred nami je bil oklep, ki je pripadal Nedu Kellyju. Ned Kelly (1854-1880) je bil fant irskega porekla. Njegova družina je živela na kmetiji in člane družine so pogosto nadlegovali policisti, ki so bili angleškega porekla. Ned je bil večkrat v zaporu, potem pa se je z brati umaknil v naravo, kjer se je kmalu zgodil spopad s policijo. S svojo druščino je ropal banke in denar delil revnim prebivalcem na podeželju. Medtem ko je bil za policijo morilec in kriminalec, so ga številni imeli za avstralskega Robin Hooda. V zadnjem spopadu s policijo je nosil oklep, ki ga je zaščitil pred naboji z druge strani in ranjen je padel v roke oblasti. Na sojenju mu je sodnik določil smrtno kazen in obesili so ga 11 novembra 1880 v Melbournu, starega 25 let. Njegove zadnje besede so bile: „Takšno je pač življenje.“
Ko se umaknete od razstavnega prostora in vstopite v glavni del, vas knjižnica s 600 sedeži resnično impresionira. Strop je visok 34.75 m in kupola nad vami pričara občutek grandioznosti in sporočila, da je v knjigi znanje, ki niti v letu 2019 ne izgublja pomena.
Knjižnica od leta 2015 doživlja korenito nadgradnjo v višini 88 milijonov avstralskih dolarjev in trenutno urejajo teraso na vrhu strehe in oddelke za otroke ter mlade.
Po odhodu iz knjižnice smo odšli na kosilo ter si privoščili zadnji počitek v najbližjem parku, potem pa smo odšli z avtobusom proti letališču. Melbourne je pustil prijetne spomine v našem srcu in če bo le priložnost, se bomo spet vrnili.
Ker je tole moj zadnji letošnji zapis, bi vam vsem že vnaprej rad voščil prijetne praznike. Izkoristimo jih za osebno inventuro v naši glavi in razmislimo o tem, kaj bi lahko v prihajajočem letu naredili bolje. Preživite jih v krogu svojih najdražjih, hkrati pa poskušajte najti koga, ki je v težki situaciji in mu pomagati. Tukaj ne mislim toliko na materialna darila, ampak bolj na obisk in pogovor, mogoče objem.
Ni hujšega od občutka osamljenosti in pozabljenosti.
Namesto kupljenega darila raje bodimo darilo. Dajmo jim vedeti, da niso sami in da empatija še živi, kajti vsakomur izmed nas se lahko zgodi, da ga življenjski tornado odnese na nezaželeni kraj, takrat pa je vedno dobro imeti iskrene prijatelje okrog sebe.
Vse dobro v letu 2020 vam želim.
