Najlepši spomenik situlske umetnosti – Vače pri Litiji 

Vaška situla je zagotovo najlepši spomenik situlske umetnosti in najpomembnejši tukajšnji prazgodovinski umetniški izdelek. Vače v času železne dobe strokovnjaki uvrščajo v sam vrh arheoloških najdišč. 

V Enciklopediji Slovenije preberemo, da so Vače gručasto naselje v Posavskem hribovju na prisojni pobočni polici nad dolino Save v občini Litija. Gozdnate vzpetine Slemšek (677 m), Špičasti hrib (695 m) m Ostri hrib (746 m) preprečujejo dostop severnim vetrovom.

Osrednji del naselja sestavlja trg z župnijsko cerkvijo ter opuščenim srednjeveškim vodnjakom v spodnjem delu in osnovno šolo v zgornjem. V pritličnih hišah so trgovina, gostilni in večnamenska dvorana. Novejši del naselja se širi proti jugu. S kmetijstvom, zlasti z živinorejo, se ukvarjajo večinoma starejši. Prebivalci se vozijo na delo zlasti v Litijo in Ljubljano, v kraju pa je več samostojnih podjetnikov.

Najstarejša omemba Vač je povezana s tamkajšnjim vikariatom že leta 1296, kot župnija pa so se 1392 izločile iz mengeške prafare. Kot srednjeveški trg se Vače prvič omenjajo leta 1429. Njihov pomen in razcvet je bil do začetka 19. stoletja povezan z izkoriščanjem rudnih ležišč in predelavo železa ter bakra in svinca v kraju in okolici. Valentin Benedik, ki je Vače opisal v knjigi Vače – Prazgodovinska naselbina, trg in župnija, pravi, da so prebivalci, večinoma kmetje, svoje pridelke prodajali v Zasavje. Ukvarjali so se tudi s pripravo prediva, ki so ga ponujali vrvarjem iz Litije.

Razcvet kraja so ovirale razne nesreče, zlasti požari. Najhujši je bil 1834, ko je pogorelo več hiš, župnijska cerkev in tistega leta ustanovljena osnovna šola. Hud požar je Vače prizadel tudi leta 1903.

Kot pravi Vojka Cestnik v gradivu, ki govori o ideji Arheološkega parka Vače, je ta kraj s svojo okolico v arheološkem smislu izrednega pomena. Število tu izkopanih grobov se giblje med dva in tri tisoč, kar uvršča Vače med glavna železnodobna najdišča ne samo dolenjske kulturne skupine, pač pa tudi celotnega jugovzhodnega alpskega območja. Naselbina nad Klenikom, oblikovana v nasipih in terasah, zajema površino okrog 11 hektarjev in sodi med večje tovrstne naselbine. V obdobju med 8. stoletjem pred našim štetjem in prihodom Rimljanov so bile Vače eno od lokalnih središč s svojim vplivnim območjem. Prazgodovinska naselbina je postopoma pridobivala na obsegu in se za tem gospodarsko razvila, prišlo pa je tudi do socialnega razlikovanja, a hkrati dosegla visok nivo duhovne kulture. Poleg osnovnih panog, poljedelstva, živinoreje in lova so se prebivalci ukvarjali tudi z obrtjo in trgovino.

Med obrtmi je zlasti izstopala domača kovinarska obrt, ki kaže visoko stopnjo tehnološkega znanja. Pomembno vlogo je imela trgovina, tako lokalna trgovina z ostalimi gradišči Dolenjske kot tudi trgovina na velike razdalje, predvsem z območjem osrednjega Balkana in Italije, delno tudi z baltiškim območjem, od koder je na Dolenjsko vodila znamenita jantarna pot.

Vače in z njimi najdišče so postale znane leta 1877. Takrat je namreč litijski okrožni glavar Julius pl. Vesteneck poslal v Kranjski deželni muzej v Ljubljani prve grobne najdbe.

Ravnatelj muzeja Dragotin Dežman (med letoma 1871 in 1873 je bil tudi ljubljanski župan), se je takoj odločil za izkopavanje. Poskusni izkop je opravil spomladi leta 1878 skupaj s preparatorjem Ferdinandom Schulzem, ki mu je pomagal že pri odkrivanju koliščarske preteklosti na Barju, nad katerimi se je Dežman zelo navduševal. Ker so bili prvi rezultati dobri, je z raziskavami nadaljeval. Pri delu se jima je pridružil tudi Ferdinand von Hochstetter, predsednik dunajske Prazgodovinske komisije. Na ledini Reber so družno izkopali prek 220 grobov. Bogate najdbe, ki so zbudile veliko zanimanja, so romale v Kranjski deželni muzej v Ljubljani in v Naravoslovni muzej na Dunaju.

Kar naenkrat so Vače vzbudile veliko zanimanja za arheološka izkopavanja in tako je v letih od 1879 do 1881 na Vačah kopal knez Ernst von Windischgrätz in leta 1881 spet Prazgodovinska komisija. Tudi najdbe s teh raziskovanj so odpeljali na Dunaj.

Pri enem takih izkopavanj je leta 1882 kmet Janez Grilc s Klenika na ledini Nad lazom našel znamenito vaško situlo. Kot je 29. septembra 1935 poročal Slovenec, jo je za majhen denar oddal ljubljanskemu muzeju. Po nezanesljivih navedbah je bila situla odkrita v skeletnem grobu v manjši gomili skupaj z dvema poškodovanima zapestnicama in deli keramične posode. Vaška situla izvira s konca 6. oziroma z začetka 5. stoletja pred našim štetjem.

Na Kleniku je Grilc med drugim izkopal tudi bronasto čelado, ki ima na zunanji površini napis. Čelada z napisom je v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, kamor je bila prinesena skupaj z nekaterimi drugimi predmeti.

V letih 1905 do 1907 in leta 1913 je izkopavala še vojvodinja Mecklenburška, na začetku 30. let prejšnjega stoletja pa je arheolog Walter Schmid svoje raziskovanje usmeril predvsem v naselje na Zgornji in Spodnji Kroni. Med obema vojnama so na lastno pest priložnostno kopali domačini, pogosto pod vodstvom domačina Tita Strmljana iz Mačkovca.

V Slovencu še lahko preberemo: »V petdeset letih, odkar so pri Vačah odkrili ta znamenita grobišča, so razni poklicni in nepoklicni grobokopi izkopali in izropali nad 1000 grobov. Pretežna večina teh dragocenih izkopanin je šla iz naše dežele za malenkosten denar v tuje muzeje; le neznaten del izkopanin, med drugim situla, nekaj fibul, zapestnic, zaponk, prstenih loncev, skled in drugih posod, je ostal shranjen v domovini in je prišel v ljubljanski muzej, ki te dragocenosti hrani kot dokument predzgodovinskega dogajanja ter življenja na naših tleh.«

Z raziskovanjem se je ukvarjal tudi Franc Stare, ki je leta 1949 opravil terenski pregled celotnega najdišča in svoja dognanja strnil v dveh samostojnih knjigah.

Vrnimo se še enkrat med porumenele strani Slovenca, ki je 20. oktobra 1935 zapisal: »Po Kristusovem rojstvu so začele Vače pešati, trgovina se je usmerila po drugih, lažje dostopnih potih. Podnebje se je ohladilo, prebivalci so se odselili v kraje z milejšim podnebjem, številne kužne epidemije pa so tako in tako maloštevilni rod tod okoli še bolj zdesetkale.«

Za radovedne

Arheolog dr. Peter Turk iz Narodnega muzeja Slovenije je ob razstavi Podobe življenja in mita zapisal, da velja situla z Vač za najlepši spomenik situlske umetnosti in najpomembnejši tukajšnji prazgodovinski umetniški izdelek.

Na drugem pasu je proti desni upodobljenih več prizorov: dva moža stojita ob veliki posodi na nogi, eden v posodo siplje neznano snov, drugi pa dviguje roko k nosu; dalje sta dva moža na prestolu, eden drži dvojno žezlo, drugemu pa strežnica ponuja pijačo v skodelici; sledi tretji mož, ki na prestolu igra na trstenke, za njim stoji spremljevalec, pred njim pa strežnik, ki mu ponuja pijačo iz zajemalke in situle; četrtemu možu na prestolu strežnica ponuja pijačo iz skodelice in zajemalke; gola dvobojevalca z ročkami se borita za trofejo – čelado nad njima; opazimo še dvoboj na vsaki strani, ki ga opazuje par moških, od katerih je eden oborožen s sekiro. Pas zaključuje oven, ki mu na hrbtu sedi ptica ujeda.

Na tretjem pasu je upodobljen proti desni usmerjen sprevod sedmih rastlinojedih živali – štirih kozorogov in treh košut, ki jim sledi zver (levinja ali volk) s človeško nogo v gobcu. Dvema košutama sedita na hrbtu ptici ujedi. Dvema košutama in enemu kozorogu iz gobcev visijo stilizirane rastlinske vejice.«

Vredno ogleda