Komu verjeti in kateri način je pravi? Vsekakor kolesarjenje v spremstvu provokacij ni način, ki bi bil primeren za katerokoli stran – ljudstvo, ne vlado. Še iz časov kamene dobe hrupni žvižgi ne pomenijo normalne komunikacije.

Vse lahko primerjamo z vzponom nacistov na oblast, tako da presežek izvirnosti to vsekakor ni.

Spominja na provokativne nastope kolesarskih klubov v Nemčiji v času weimarske republike, ki so se svojim razgrajanjem sčasoma izrodili v leglo nacizma. V njihovih emblemih se je sprva komaj opazno, nato pa vse bolj bohotila svastika.

Skratka, v obeh primerih, tako pri nekdanjih nacističnih kot pri sedanjih slovenskih »kolesarjih«, gre metodo načrtovanega izsiljevanja (z uličnimi neredi zrušiti zakonito vlado).

Namesto medsebojnega povezovanja, k čemur poziva parlamentarna večina, se pri nas po javnih površinah širi in ob potuhi medijev širi sovraštvo.

 Naj kolo ostane športno orodje za zdravo rekreacijo, ne pa orožje za rušenje parlamentarnih institucij.

*Prispevek je objavljen v novi številki Družine (22/2020).*