Pred kratkim sem bil nekaj ur na Jesenicah in v tistih nekaj urah smo obiskali tudi sorodnico ter ji prinesli nekaj priboljškov iz Bosne.
Medtem ko sta starša z njo razvijala pogovor, sem radovedno pogledal skozi okno. Odmaknil sem zaveso in na hitro pogledal levo ter desno. Potem sem smuknil na balkon in z balkona je bil razgled še lepši. Nasmehnil sem se in užival v pogledu na lokacijo, ki je predstavljala moje otroštvo. Na levi je blok Cesta revolucije 1, na desni je Cesta revolucije 2. Zadaj levo se vidita stolpnici 1a and 1b, v sredini je 2a, desno zadaj pa 2b. Za stolpnicami so železniški tiri Jesenice – Avstrija, na koncu kraljuje mogočna Mežakla, pod njo pa mrzla Sava. Levo od vidnega polja je čudoviti Spominski park, desno od vidnega polja je vrtec s klančino, ki je bila osrednja točka našega otroštva v zimskih mesecih, za mano pa bi videli trgovine, pošto, zdravstveni dom, lokale in avtobusno postajo. Govorimo o približno kvadratnem kilometru, ki je bil kar nekaj let središče mojega življenja.
Vse do leta 1979/1980 smo živeli v nekdanjem Čufarjevem gradiču na Murovi, potem pa smo se preselil v stolpnico na sredini fotografije in sicer na 6. nadstropje. Stanovanje je bilo veliko 55 kvadratnih metrov in nam se je zdelo lepo. Medtem ko je oče po vselitvi postavljal tapete na stene, sva si s sestro z zanimanjem ogledovala balkon, ki je imel poleg funkcije opazovalne točke tudi funkcijo skladiščenja pozimi. Od novembra do februarja si tam lahko videl od kislega zelja do sank. Včasih se je z balkona v odsotnosti staršev tudi malo metalo, od sneženih kep do gnilih jabolk. Nihče se ni jezil, tudi tožb ni bilo zaradi tega v tistem obdobju, tako da je bilo vedno pestro. Stanovanje je bilo na začetku skromno opremljeno, ampak počasi je vse skupaj dobilo neki smisel. Otroci se nismo zavedali, da so starši trdo delali, da bi si lahko privoščili televizor v barvah, saj smo dolga leta gledali črno-bele slike in ko smo dobili prvi TV v barvah, čudenju ni bilo videti konca.
Kuhinja je imela izhod na balkon, s hodnikom pa je bila povezana z drugimi prostori. Majhna kopalnica s še manjšim straniščem sta bila levo od kuhinje, naprej sta si sledili spalnica in dnevna soba, ki je bila hkrati tudi naša, “otroška” soba. Vse je bilo nekako majhno, ampak smiselno urejeno, tako da smo bili zelo zadovoljni z novim bivalnim prostorom, ampak aktivnosti otroka takrat so se bazirale predvsem na dogajanju zunaj. In to je bilo bolj ali manj 90% prostega časa. Ni bilo hujšega od misli biti med štirimi stenami, mi pa polni energije.
Takoj po domači nalogi se je klapa našla pred vhodom stolpnice in v očeh si videl preblisk: “Kaj bomo danes počeli? Pred stolpnico je bila zelenica, kjer smo igrali nogomet, skrivalca z žogo, frnikule, primitivno verzijo baseballa, zbijanje kozla ipd, ali pa bi enostavno postavili šotore iz odej in se pretvarjali, da je to naša hiša. Z bližnjega bloka (Revolucija 2) nas je z zelenice vedno podil gospod po imenu Rudi. In res smo se umaknili. Do tistega trenutka, ko ga nismo videli več, potem pa se je spet nadaljevalo z brcanjem žoge. Če je slučajno zmanjkalo idej, smo se premaknili proti progi, kjer nas je navduševalo že zgolj opazovanje “železne kače” in včasih smo videli v vagonu človeka v uniformi, ki je hodil po vlaku in prodajal priboljške. In ta človek v lepi obleki z metuljčkom se nam je zdel tako nobel.
Poznali smo vse vrste lokomotiv, od dizelskih do električnih. Prek proge smo imeli na razpolago velik prostor ob skladišču, kjer smo najraje igrali hokej in do večera nabijali teniške žogice. Ko smo hodili čez progo, smo izgledali kot neki mobilni cirkus: prevelikih kap in bund, na nogah “buc’ke”, na ramenih pa hokejske palice in goli, ki smo jih naredili kar sami iz nekih desk ter mrežastih vreč za krompir. Teritorij prek Save, v kateri smo počeli vse mogoče, samo kopali se nismo zaradi mrzle vode, je bil Mordor, saj smo morali prečkati Žvagnov most, ki je bil že takrat v katastrofalnem stanju, saj si med hojo po mostu med deskami videl Savo. Tja smo šli samo, če na dnevnem redu ni bilo nobene druge točke več, smo šli pa mnogo pogosteje v prelep park, kjer smo enostavno preplezali ograjo in raziskovali zeleno oazo naše soseske.
Bili smo tudi silno „pametni“. Nekdo je trdil, da so vrabci golobji mladiči. Drugi je našel večji kamen v zemlji in zagovarjal tezo, da je ostanek prejšnje stolpnice, ki se je podrla in zarila v zemljo. Med bloki na fotografiji sta redno hodila pokojni Franci in Ribač, s to razliko, da smo Francija videli podnevi, Ribača pa ponoči. Franci je stanoval pri „kurilnici“ in vedno je nosil klobuk ter košaro, s katero je šel v trgovino. Otroci smo ga imeli radi, vedno je bil dobre volje, medtem ko je Ribač ob mimohodu naše stolpnice obvezno pel z izjemno močnim glasom. Nekega dne konec 80-ih let prejšnjega stoletja Francija ni bilo več in slišali smo, da je umrl, kar nas je silno razžalostilo.
Na fotografiji desno je klanec znotraj vrtca, kjer smo bili najraje pozimi. S sankami smo se veselih obrazov spuščali po bregu, ali pa smo se enostavno vrgli po ledu in tako „leteli“ vse do ograje. Nemalo nas je imelo doma narejene sanke, saj si lepih Elanovih marsikdo ni mogel privoščiti, ampak veselja zato ni bilo nič manj. Železarske roke so iz nekaj desk in odpadnih kosov železa naredile čudo, mamam pa je iz hladilnika čudežno izginjalo margarina, s katero smo namazali sanke, samo da je šlo hitreje dol. Spomnim se tudi trenutka, ko je Čedo v drugi polovici 80-ih začel prodajati sladoled in smo otroci v gručah z nekaj dinarji v žepu hodili tja in se s sladoledom ter nasmejanih obrazov vračali nazaj.
Parkirišča so bila vse, samo parkirišča ne. Pozimi se je tam nabijal hokej, poleti nogomet. Če je slucajno prišel kakšen avtomobil, smo se umaknili samo toliko, da je šel mimo, potem pa smo nadaljevali z igro. To so bile prave bitke, blok proti bloku, stolpnica proti stolpnici, kot bi imeli neuradno ligo, tako resno smo igrali. Zelenica spredaj je bila včasih namenjena odbojki, če se ne motim, ampak ravno na tem mestu sem enkrat dobil veliko sneženo kepo v uho, ki me je potem bolelo kar nekaj dni. Bilo je nekaj povsem normalnega, da smo se obmetavali z ledenimi kepami ali pa se je v sneženo kepo dal manjši kamen, na steno stolpnice pa smo redno metali kepe in tekmovali v tem, kdo jo lahko vrže najvišje. In vedno je zmagal fant po imenu Marjan Giorgijevski.
Na balkonu sem bil vsega dve minuti, ampak v tistih dveh minutah sem pred sabo videl slikanico otroštva z vsemi obrazi in nepozabnimi trenutki. Res sem hvaležen za prelepo otroštvo, ki sem ga imel. Nasmehnil sem se, zaprl balkonska vrata in odšel domov.
In takšno je naše življenje.
Polno solz, smeha in čudovitih spominov.
S to razliko, da se solze posušijo, nasmehi rahlo zbledijo, ampak spomini ostanejo živi za vedno.
