Nuša Zupanc (Sobotna priloga Dela, 3. 8. 2019, str. 15) Gre za elemente kulture, s katerimi se arhitektura prepleta, in ne moremo mimo dejstva, da arhitektura pomaga ohranjati in graditi kulturo. Stremimo k novim načinom razmišljanja, pripenjamo si dosežke, pozabljamo pa, da za nami ostajajo nesnovne, neoprijemljive zadeve, kot so znanje, naš zgled in vrednote. Kaj si želita pustiti za seboj? K čemu moramo stremeti kot kultura in arhitekti v njej?
Stutchbury: Iskrenost je še vedno najpomembnejša. Na svetu je toliko pretvarjanja, ukan in napihovanja. Iskrenost in poštenost sta neizpodbitni, in če razmišljaš o njiju, vedno dobiš enak odgovor, medtem ko imata laž in nepoštenje nešteto odgovorov. Če si pri delu pošten, sodeluješ pri zgoraj omenjenem katalogu. Ta sega do časa Michelangela in velikih mislecev ter se še nadgrajuje.
Leplastrier: Želel bi si, da bi se zavedali napak, ki smo jih naredili kot človeštvo, in jih danes ne bi ponavljali. Agresija, rasna nestrpnost in vojne. Tega si ne moremo privoščiti. Čeprav se včasih vprašam, ali niso ti problemi del narave človeštva in bodo vedno obstajali. Resnično in srčno upam, da ni tako in da bodo mladi sposobni izkoreniniti te probleme. Ljudje se moramo zavedati, da s tem, ko se ne vtikamo v politiko in vodenje naših skupnosti ali mest, postanemo del problema in omogočamo slabe rešitve. Moramo se vtikati in moramo izpostaviti vsako napako! Če smo del tega, bomo lažje dosegli družbeno ravnovesje. Menim, da obstaja ravnovesje med pozidanim in zelenjem, med dobrim in slabim, med takšnimi in drugačnimi ljudmi … Ključno je, da imamo kot družba še naprej razmere za rast. Danes se raje pogovarjamo o rasti ekonomije in tehnologije, na osebnostno ali rast družbe pa pozabljamo. K temu prav nič ne prispeva trenutna politična ureditev, mladi morajo najti način, da se znebijo kapitalizma in ga nadomestijo s skrbjo za okolje in drug za drugega.
Peter Stutchbury, Richard Leplastrier, avstralca arhitekta
