Dragi Domžalci in drage Domžalke
(Bernikov izraz, ki mi je ljub in na ljubeč način izraža spoštovanje do vas, soobčani.)
Tale zapis se že kar nekaj časa kali nekje zadaj mojih misli in vsakič, ko me kdo vpraša: “Zakaj slamniki?” se mi na novo odpre celo poglavje Zato.
Moja zgodba slamikarjenja se je začela dolgo pred samim šivanjem in sega nekako v 7. ali 8. razred osnovne šole, ko spoznavaš svoj kraj in zgodovino, ki jo obsega … Sploh zgodovina.
Uhh to je bil predmet, ki me je vedno privlačil, celo do te mere, da sem se odločila za sam študij zgodovine …
A o tem kdaj drugič.
Kot vsak študent, sem si tudi jaz našla študentsko delo, in to najbolj imenitno, kar sem si ga lahko predstavljala … Delo hostese v Kulturnem domu Franca Bernika ?.
Ko gledam nazaj, vidim kako zelo me je ta inštitucija izoblikovala, kaj vse mi je dala … In delo nikoli ni bilo delo, ampak veselje, zadovoljstvo in topel občutek ob gledanju nešteto odličnih predstav, koncertov, filmskih projekcij, kulturnih dogodkov …
V letu 2012 se odpre dolgo pričakovan poročevalec lokalne zgodovine – Slamnikarski muzej!
Kaj kmalu sem začela kot hostesa dežurati v času odprtosti in preživljati kar nekaj ur na teden v tem našem, lepo urejenem muzeju ob zgodbah krošnjarjev, malih delavnic, tovarn in ljudi, ki so bili vpeti v to dejavnost …
Zgodbe so me pritegnile, a tudi dejstvo, da je ta del veličastne zgodovine v mislih domačinov skoraj zamrlo …
Zakaj? Kako?
Začela sem raziskovati, kaj je znanega, prebirati zapise, in na vse možne načine sodelovati v tej zgodbi odkrivanja zavesti in zgodovine slamnikarstva.
Super poteza je bila tečaj samega šivanja, ki ga je muzej organiziral pod taktirko še edine vešče šivalke (ja, izraz osebe ženskega spola, ki šiva slamnike, je šivalka in ne šivilija) Joži Košak.
Začetki so bili grozni, a o tem morebiti ob drugi priliki. Bistveno je, da sem želela tudi v praksi izkusiti, kako se izdela slamnik, in to kar podajam obiskovalcem muzeja, tudi fizično prikažem!
Druga super poteza pa je bil tečaj za slamnikarske vodnike, ki ga je organiziral muzej skupaj s Tic Domžale.
Lahko rečem, da sem docela “padla not” v to zgodbo in da je izdelat slamnik po naročilu za stranko, po principu starem 130 let, posebne vrste ljubezen, veselje in zadovoljstvo, ki združuje vsa moja čustva do zgodovine, lokalne pripadnosti in nenazadnje umetniškega izražanja, s katerim se spogledujem, že odkar pomnim.
Dovolj za danes, a vam sporočam, da bom na vsake toliko časa delila kakšno zgodbo, izkušnjo ali notico tudi z vami, dragi moji Domžalci!
Ana Cajhen
Vir: FB
