Čez en mesec, točneje 21. julija, bo minilo 50 let od pomembnega mejnika v zgodovini človeštva, ko je prvi človek pristal in stopil na Luno.
Na občasni razstavi, ki so jo v Tehniškem muzeju Slovenije pripravili v sodelovanju z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in drugimi strokovnjaki, izpostavljajo, kako smo dogodek spremljali v našem prostoru, kakšen odmev je imel v takratnih medijih ter kakšen vpliv je imel na razvoj znanosti in tehnike. Spoznavamo tudi prispevek slovenskih strokovnjakov k raziskovanju vesolja.
Po razstavi nas je popeljala vodja projekta Irena Marušič iz Tehniškega muzeja Slovenije, ki je razstavo pripravila skupaj z Ireno Ribič in Miho Turšičem.
»Žal nimamo predmetov, ki bi nas neposredno povezali s pristankom človeka na Luni, zato smo skušali poudariti, kako so ljudje tudi pri nas spremljali ta dogodek,« je povedala Marušičeva.
»Čeprav smo bili Slovenci v obdobju vesoljske tekme, ki se je začela z izstrelitvijo prvega umetnega satelita in zaključila s pristankom na Luni, bolj opazovalci, smo in še vedno igramo nezanemarljivo vlogo v raziskovanju vesolja in razvoju vesoljskih tehnologij. Začelo se je s pionirjem prve generacije vesoljskih teoretikov Hermanom Potočnikom Noordungom, ki so ga v zadnjih desetletjih nasledili številni znanstveniki z dosežki doma in v tujini in navsezadnje astronavti slovenskih korenin.«
V delu razstave prikazujejo, kako so mediji poročali o pristanku človeka na Luni. »Zaradi specifične politične situacije v tedanji Jugoslaviji je bilo poročanje precej uravnoteženo,« pravi Marušičeva.
»Konec 60. let je imelo televizijske sprejemnike približno 150.000 gospodinjstev, tako da so lahko spremljali neposredni televizijski prenos, ki se je odvijal tako na radiu kot na televiziji. Vsi se spominjamo komentarjev Vlada Ribariča in Borisa Berganta. Žal se ti komentarji niso ohranili, medtem ko je slikovni zapis seveda ostal, saj je bil za ves svet enak. Dobili pa smo komentarje na radiu, ki so precej obsežni, zato bomo na razstavi predvajali le najbolj zanimive.
Časopisna hiša Delo je izdala posebno revijo Prvi človek na Luni – nova celina Zemljanov, v kateri so zbrali članke iz vseh takratnih najpomembnejših časopisov. Seveda so se ob tem uspehu pojavljali tudi razni dvomi. Veliko ljudi je takrat opozarjalo, da je treba najprej urediti razmere na Zemlji, preden bi raziskovali naprej. Na razstavi prikazujemo še naslovnice dveh časnikov in ene revije, posebne izdaje Dela in New York Timesa ter revije Life.
Zanimiv je bil tudi način poročanja iz posameznih držav. Dopisnik iz Sovjetske zveze je povedal, da je bila to skoraj edina država na svetu, kjer niso imeli neposrednega prenosa, novico o pristanku človeka na Luni pa so objavili na kratko nekje ob strani. To je po svoje razumljivo, saj je šlo za vesoljsko tekmo, ki se je v tistem času odvijala med obema velesilama.«
V razstavnem prostoru v gradu Bistra, kjer je na ogled razstava Človek na Luni, so postavili star televizor s konca 60. let prejšnjega stoletja in prav tako opremo nekdanje dnevne sobe. Na razstavo so vključili še izjave dveh astronavtov slovenskih korenin, Sunite L. Williams in Ronalda Sege, ter izjavo prof. dr. Marije Strojnik-Scholl, optične fizičarke, ki se je ukvarjala z vesoljskimi tehnologijami, zdaj pa je iskalka planetov izven našega osončja.
Zbrali so tudi poštne znamke, s katerimi so obeležili pristanek človeka na Luni, tu so še telefonske kartice ter knjige, ki jih je med drugim napisal Vlado Ribarič.
»Ob tem ne moremo mimo spominov tistih, ki so spremljali pristanek prvega človeka na Luni. Vsi zelo natančno vedo, kje so bili v tistih julijskih dneh pred pol stoletja, kaj so počeli in kje so gledali neposredni televizijski prenos,« je še povedala Irena Marušič. »Ob tem želimo še posebej izpostaviti dogodek po prvem pristanku človeške posadke na Luni, to je turnejo vseh treh astronavtov misije Apollo 11, ki so se med drugim za dva dni ustavili tudi v Beogradu. Bili so na obisku pri predsedniku Titu, ki jih je za pogumno dejanje ustrezno odlikoval. Ob tem je prišlo do zanimivega vprašanja. Namreč, ali je cadillac, ki ga imamo v naši zbirki Titovih vozil, prav tisti, s katerim so se vozili ameriški astronavti. Tega še nismo potrdili, ovrgli pa tudi ne. Predvidevamo, da je imel Tito v svojem voznem parku samo tega cadillaca. To bi bil torej edini predmet, ki bi bil neposredno povezan s celotnim dogajanjem julija 1969 oziroma s pristankom na Luni.«
Še na nekaj opozarjajo ob razstavi Človek na Luni. Zgodba z osvajanjem Lune se ni začela leta 1969, temveč 10 let prej, ko je sovjetski umetni satelit Luna 1 prvič zapustil Zemljino orbito in se želel usmeriti proti Luni, a jo je zgrešil za 6000 km. Naslednji satelit, Luna 2, je sicer uspešno poletel proti Luni, a se je raztreščil na njeni površini.
Tekma z Luno se nadaljuje. »Po precejšnjem zatišju so se vesoljske težnje v zadnjih desetih letih spet okrepile, s tem da so v vesoljsko tekmo poleg Američanov zdaj vstopili Kitajci, ki jih je do zdaj zanimala nevidna stran Lune,« je sklenila Irena Marušič.
Primož Hieng
Pripisano
Majhen korak za človeka …
Apollo 11 je bila prva vesoljska odprava s človeško posadko, ki je pristala na Luni, in peta po vrsti v Nasinem programu Apollo. Skupaj s poveljnikom odprave Neilom Armstrongom sta bila v odpravi pilot komandnega modula Michael Collins in pilot Lunarnega modula Edwin Aldrin. Startali so 16. julija 1969 ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času iz Kennedyjevega vesoljskega središča, v štirih dneh pa so prepotovali 400.000 km do Lune. V lunarni modul sta se vkrcala Armstrong in Aldrin ter se 20. julija ob 13. uri in 15 minut ločila od matične ladje, v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah od starta z Zemlje sta ob 16. uri in 17 minut pristala v Morju tišine na Luni. Potem ko sta se nekaj ur pripravljala, je Armstrong 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) zlezel po lestvi in skočil na Lunina tla.
Nato je izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo.«
