“Nekateri imamo »na koncu prstov oči«, kot je raziskovalni duh največkrat označila moja mama. Problemi alpinizma, kot ste jih opisali, tako postanejo le kratki, težki trenutki na poti iskanja lepega in posebnega. Ljudje se razlikujemo v tem, koliko smo pripravljeni žrtvovati za to in kako smo sposobni v sebi določiti željo po nečem. Vse drugo je le večno iskanje in pot, ki ji pravimo življenje. Čakanje je pač osnovna sestavina odprav, kot sladkor v torti. Ko človek čaka, tudi razmišlja. Misli so največkrat odraz okolice, ki v hribih ni vedno prijazna: slabo vreme, majhni šotori, nobene povezave z domom, družino, neskončna tišina, neprespane noči, slaba hrana. In take so včasih tudi misli, kar je lahko pogubno. Soplezalci so zelo pomembni, so edina živa bitja v bazi in usklajenost z njimi je ključna. Ljudje smo socialna bitja, kdor to zanika, se mu slabo piše. Izkušnje in poznavanje samega sebe so ključ do preživetja v takih razmerah. Le trdni in pozitivni ljudje lahko shajajo z istimi ljudmi dolgo časa na omejenem in neprijaznem prostoru. Sami sebi smo največkrat največji problem pri obvladovanju čustev in večkrat ugotavljam, da je osebna zrelost pojem, ki mu še nisem dorasel.”
Tomaž Rotar, oče, mož, zobozdravnik, alpinist
Vir in še več: https://www.delo.si/novice/slovenija/osvojitev-everesta-je-bila-zame-nekaksna-odresitev-190403.html –
