Med, ki ga skupaj ustvarita čebela in čebelar, je osnova za številne lectove izdelke, med katerimi je najbolj znano lectovo srce. To je tradicionalno slovensko darilo pozornosti in ljubezni. Izdelovanje medenih kruhkov, medičarstvo ali lectarstvo spada skupaj s svečarstvom med najstarejše slovenske obrti. 

Lectarski izdelki so zagotovo nekaj posebnega, če ne drugega, nas spominjajo na neke stare čase, ki jih ni več. A ostali so znameniti slovenski lectarji, ki ohranjajo oziroma negujejo to starodavno tradicijo krašenja medenih kruhkov.

Lectova srca Jožice Celec iz Ratkovcev na Goričkem

To so Hiša mojstrovin Perger 1757 iz Slovenj Gradca, Medičarstvo Jožice Celec iz Ratkovcev na Goričkem, lectarska delavnica in muzej Jožeta in Lili Andrejaš iz Radovljice, Šolarjevi iz Strmce pri Laškem, Majda Arh Sevšek iz Leskovca pri Krškem in drugi.

Dolenjsko lectarsko tradicijo oživlja Majda Arh Sevšek iz Leskovca pri Krškem.
In kaj je lectarstvo?

To je oblikovanje slastnega peciva iz medenega testa – lecta. Spada med najstarejše obrti v mestih in trgih. Lect je poltrajno pecivo v obliki ploščic ali figuralnih, okrašenih ali predmetnih podobnjakov. Med je poleg moke glavna sestavina testa, ki je oblikovano v lesenih ali pločevinastih modelih ali prostoročno.

Prvotno medeno pecivo ni bilo barvano, ampak je bilo značilne medene barve. Tak lect je najbolj poznan na območju Škofje Loke in Dražgoš na Gorenjskem. Postopki v lectarstvu in medičarstvu se do srede 19. stoletja niso bistveno spremenili. V bidermajerskem času se je že pojavil lect z okrasjem iz barvanega sladkorja, škroba in želatine. Nastajala so živobarvna lectova srca z ogledalci, verzi in sličicami.

Prve lectarske obrtnike bomo našli že v 13. stoletju. Za svoje izdelke so potrebovali čebelni panj, torej med in satje.

Med so vmešali v moko, navadno je bila ta ržena ali ajdova, in iz testa pekli kolačke, satje pa so uporabili za sveče. Kot pravijo mojstri lectarske obrti Pergerji iz Slovenj Gradca, vsak izdelek nastaja po fazah.

Zanimivo je, da medeno testo najprej mesec dni počiva v posebnih starih lesenih čebrih, ki so stari več kot dvesto let.

Potem testo ročno oblikujejo in spečejo. Srčke in druge izdelke pobarvajo v živo pisane in rdeče tone ter jih dopolnijo z različnimi verzi ali majhnimi ogledalci.

Srce za vse priložnosti

Lectarji so svoje izdelke prodajali ob prazničnih dnevih, na žegnanjih in na sejmih. Srčki in drugi medeni izdelki so bili bogata paša za oči, poleg tega pa tudi mamljiva slaščica ali pa priljubljeno darilo.

S takim lectovim srcem so fantje lahko na enostaven način učinkovito izražali svojo ljubezen do deklet, ob sv. Miklavžu pa bomo z lectom razveselili vse tiste, ki jim je to preprosto všeč.

Lect je sicer užiten, a poznavalci bontona pravijo, da ne bi bilo lepo, če bi ga pojedli, ker ste ga dobili v dar.

Lectarje bomo našli tudi v Radovljici

Poleg osrednje graščine na Linhartovem trgu v je mogočna stavba s hišno številko 2. Najprej je bila v tej hiši lectarska delavnica (1766), pozneje gostilna in prenočišča (1822). Danes sta poleg gostilne in manjšega družinskega hotela še lectarska delavnica in muzej, ki sta v kleti hiše.

V delavnici si obiskovalci lahko ogledajo ves postopek izdelave znamenitih lectovih src in drugih izdelkov.

Lectar Jože Andrejaš iz Radovljice

Po hiši nas vodi Jože Andrejaš: »Naša hiša je stara več kot 500 let. Hišo so sčasoma osamosvojili in očitno prodali, nato pa v njej zasledimo barvarja Resmana, ki je imel hčerko Urško. Sem se je leta 1766 priženil Jakob Krivic iz Tržiča, ki je bil lectar. Jakob je torej začel z lectarijo in posel mu je dobro stekel.

Z Urško sta imela dvanajst otrok in eden izmed njih, sin Janez, je nadaljeval zdaj že dobro uveljavljeno družinsko obrt. Janez Krivic je nato leta 1822 odprl še gostilno s prenočišči. Vse dejavnosti, torej gostilna, prenočišča in lectarija, so delovale uspešno, potem pa je prišlo med obema svetovnima vojnama do preobrata, saj je lectarija ugasnila.«

Lili in Jože Andrejaš sta prišla v Radovljico pred 27 leti in objekt vzela v najem. »Zadnja lastnika, Angela in Slavko Mencinger, sta bila zelo v redu človeka,« pripoveduje gospod Jože.

»Počasi sva začela odkupovati hišo, kar je trajalo polnih šestnajst let. Toda že od prvega dne, ko sva prišla sem, še posebej zaradi imena – gostilna se je imenovala seveda Lectar –, sva si želela, da bi imela ponovno lectarijo v svoji hiši.

Povezala sva se z Vero Škrajnar Peischl in njenim možem Georgom iz Ljutomera. Za nas sta začela delati lectove srčke, da smo jih imeli kot spominek oziroma darilo. Njuna delavnica je bila tudi že stara več kot sto let. Nekoč sem si zamislil, da bi nekdo ob vhodu v gostilno izdeloval lectova srca in druge podobne zadeve. Z zakoncema iz Ljutomera smo se spoprijateljili. Sčasoma je prišlo do zamisli ali želje, da bi v naši hiši spet uredili lectarijo, ker gospa Vera in gospod Georg nista imela naslednikov, ki bi nadaljevali lectarsko obrt.

Takoj sva pohitela v Ljutomer

Potem je minilo še pet let, nato pa me je nekega dne poklicala Škrajnar Peischlova in me vprašala, če se spomnim moje želje. Takoj sva pohitela v Ljutomer, kjer sta nama predala kompletno delavnico, torej z vsemi predmeti, s stroji, pohištvom in z vsem ostalim, kar lahko danes obiskovalci vidijo v kleti naše hiše. Predala sta nam tudi znanje, saj smo po cele tedne hodili v Ljutomer, kjer smo se učili lectarske dejavnosti. Še pred tem smo povečali gostilno, prav tako smo uredili novo klet, ki je do zdaj sploh ni bilo. Tako smo pridobili več kot 500 let staro velbano klet, v kateri smo decembra 2006 uredili oziroma postavili Škrajnarjevo in Peischlovo delavnico ter s tem tudi lectarski muzej. Danes torej lahko pokažemo, kako nastajajo lectova srca in drugi tovrstni izdelki, nekoliko bolj zadržani pa smo pri receptih, saj ne povemo vsega.«

Okraševanje je prav posebna spretnost.

Lect delajo vsak dan, tako da lahko obiskovalci vedno pridejo in vidijo, kako pred njimi nastaja vsaj ena od faz pri izdelavi srčkov in drugih lectarskih izdelkov.

Lectarji imajo svoje skrivnosti

Lectarji imajo, kot pravi Jože Andrejaš, tudi svoje skrivnosti, še posebej pri receptih za medeno testo: »Za to testo potrebujemo moko, kostanjev med in sedem vrst začimb. V testu so torej same take stvari, ki se ne pokvarijo. Počivati mora kakih štirinajst dni. Ko je goden za obdelavo, ga najprej razvaljamo in nato iz njega izrežemo srca različnih velikosti in druge stvari. Nato se pečeni srčki 48 ur sušijo, za tem jih pobarvamo s tradicionalno rdečo barvo. Ko so suhi, jih še okrasimo. Seveda imamo vedno pripravljeno tudi testo, ki še počiva, tako da lahko nemoteno delamo vsak dan.«

Tatjana Šolar iz Strmce pri Laškem

Lectova srca izdelujejo tudi Šolarjevi iz Strmce pri Laškem. Kot nam je povedal Franc Šolar, so edini v Sloveniji, ki združujejo čebelarstvo in lectarstvo: »Tradicija lectarstva Šolar seže v leto 1985, ko se je ženi Tatjani, gospodinji in spretni rokodelki, porodila ideja po ohranitvi tovrstne dejavnosti, ki je sicer običajno družinska tradicija, vendar so jo le redke uspešno prenesle znanje na mlajše rodove.

Čebelarstvo je več kot trideset let stara dejavnost v naši družini, na katero smo zelo ponosni, saj nam čebele plemenitijo naše življenje.«

Besedilo in foto: Primož Hieng