“Stojim tukaj kot potnica iz nove stvarnosti: iz goreče Avstralije, kjer se sredi neskončnega pepelnatega dežja najbolj jasno vidi, da tisto, česar smo se bali in na kar smo opozarjali, ni nič več naša prihodnost ali tema za razpravo. Vse to je že tu.«
S temi besedami je svoj govor začela Lynette Wallworth, avstralska umetnica, ko je dan pred uradnim začetkom letnega srečanja politične in korporativne elite v Davosu prejela kristalno nagrado, s katero Svetovni gospodarski forum nagrajuje izjemne graditelje mostov.
Seveda gre za mostove med nami samimi. Med nami, ki se z apokaliptičnimi mantrami na ustnicah prestopamo na mestu, in tistimi drugimi nami, ki gledamo daleč čez meje nevarno kratkoročnega linearnega razmišljanja.
Lynette Walhvorth je govorila pesniško, a je bilo vse skupaj slišati tako zelo realistično, da je mejilo na prerokbo. In ko je opozorila, da smo izbrali voditelje, ki »še vedno sanjajo kot dinozavri, katerih dni so že minili«, in da je napočil »čas za nove voditelje, voditelje mladosti, za ženske ali domorodce«, je pravzaprav tiste, ki so se zbirali v švicarskem smučarskem letovišču, pozvala, naj končno spoznajo, da je čas za novo vrsto partnerstva pri reševanju kriz.
Vse smo jih našteli pred odhodom svetovne elite v Davos: podnebne spremembe, spolno neenakost, nepismene otroke, kronične bolezni, plastične odpadke, premoženjski prepad in še številne druge …”
Zorana Baković, Sanje dinozavrov, Delo, 23. 1. 2020, str. 7
