“Kot ambulantna zdravnica priznam”

“Kot ambulantna zdravnica priznam, da zelo pogrešam vpogled in tudi vpliv na hitrost obravnavanja svojih  bolnikov.

Pred dvema desetletjema smo, na primer, merili časovni interval od postavljenega suma, da gre za pljučnega raka, do začetka ustreznega zdravljenja bolezni. Prizadevali smo si, da bi bila zdravstvena obravnava čim krajša, V tistem obdobju smo zdravniki večkrat komunicirali med seboj ter vedeli, kdo je odgovoren za bolnika na primarni ravni in kdo je prevzel odgovornost za vodenje bolnika v bolnišnici.

Danes zdravstvena obravnava bolnika temelji na sistemu elektronskega, brezosebnega naročanja bolnika na preiskave in/ali na sprejem v bolnišnično obravnavanje. Ker ni več žive medsebojne zdravniške komunikacije, je dobil glavno  vlogo »triažer«, ki odloči, kdaj bo diagnostična preiskava narejena ali kdaj bo bolnik sprejet v bolnišnično obravnavo.

»Triažer« ostaja neviden, in kot lahko ugotovimo, opravlja zelo odgovorno delo, a brez vsake odgovornosti!

Poglejmo si primer: približno šestdeset let star bolnik, kadilec, tri mesece kašlja, opaža srage krvi v izpljunku inje postal slabše fizično zmogljiv. Na rentgenogramu prsnih organov je opaziti okroglasto spremembo v šestem segmentu levega spodnjega režnja. Pod oznako zelo hitro je s sumom, da gre za pljučnega raka, napoten na računalniško tomografijo prsnih organov oziroma CT toraxa s kontrastnim sredstvom v pričakovanju, da jo bo opravil skladno z označeno stopnjo nujnosti zelo hitro, v približno štirinajstih dneh.

Prejel pa je termin za preiskavo čez dva meseca.

Letos je bilo res vroče poletje in poleti je tudi čas dopustov. Toda, ali je prav, da postane strokovnost postranskega pomena in se “triažer” (brez vsake odgovornosti) prilagaja predhodno omenjenim okoliščinam?”

prim. dr. Zlata Remškar, dr. med.

Vir in več: Delo, 17. 9. 2019