Zgodb, ki jih pišejo ljudje, ki so preboleli okužbo z koronavirusno boleznijo, je vsak dan več. Ob tem ni pomembna ne starost, še manj spol. Srečni so lahko tisti, ki bolezen prebolijo skoraj brez simptomov. Kakšne pa so potem posledice, pa vedo le tisti, ki so jo preboleli.
Eden izmed prebolevnikov je tudi gospod Davor, ki je svojo zgodbo opisal na družabnem omrežju Facebook. Gospod dela v razvoju računalniške programske opreme in zanimiva je njegova primerjava na pogled prej, potem.
To je njegova zgodba, njegovo soočanje s posledicami po prestali bolezni (objavljamo ga nelektoriranega):
Ljudje me sprašujejo, kako to zgleda, ko mi v nekem trenutku možgan neha (so)delovat.
Moje delo je razvoj računalniške programske opreme. Večina ljudi si pod tem pojmom predstavlja, da se nalivam s kavo, sedim za kompjutrom in po cele dneve tipkam ko blesav.
V resnici pa je tipkanja in klikanja z miško zgolj slabo polovico vsega porabljenega časa. Večina gre v preigravanje kombinacij, izgradnjo 4-dimenzijskega modela podatkovnih tokov, oblikovanje uporabniških vmesnikov, iskanje fint, kako nategnit računalnik, da bo naredil tisto, kar bi moral in ne tisto, kar mu reče programer… take reči.
Če ste kdaj gledali hiter posnetek (timelapse), kako gradijo kakšno visoko stolpnico, potem si to lahko predstavljate kot film, ki se meni odvija v glavi vsakič, ko pišem nek nov program. Le da se ta film pri meni v glavi vrti naprej in nazaj, kamera pa nekaj časa gleda s strani, nekaj časa od spodaj, nekaj časa od znotraj, nekaj časa od včeraj …
In sproti, ko se to odvija, tudi vtipkavam kodo, dodajam elemente na uporabniške vmesnike, klikam z miško, rišem po ekranu …
Večino časa gledam programsko kodo. Jo berem, vidim in jo razumem. Laiki vidijo neko napol angleščino, jaz vidim elemente uporabniškega vmesnika, pa kako šibajo podatki iz interneta na ekran, pa kako se zapisujejo v podatkovno bazo, pa kako se dvigne rampa na parkirišču, pa kako prileti sporočilo na mobilni telefon kupca, … take reči.
No in v nekem trenutku moj možgan reče, dosti je bilo in brez opozorila tisto, kar je še sekundo nazaj v moji glavi na glas govorilo in mi nekaj pomenilo, postane povsem nerazumljivo zaporedje čudnih znakov na ekranu.
Torej, približno tako, kot je na priloženi sliki, “prej” in “potem”.
Ko se zgodi “potem” in to je v tem trenutku po dobrih treh urah dela, pritisnem samo še tipki “Windows” in “L”, s čimer se računalnik zaklene in sam sebi preprečim, da bi še naprej tipkal in po možnosti uničil vse, kar sem do tega trenutka sprogramiral.
23. septembra 2020 sem zmogel 12 ur takega dela vsak dan.
15. oktobra 2020 sem zmogel 20 minut takega dela vsak dan.
25. decembra 2020 sem zmogel 3 ure takega dela vsak dan.
3. januarja 2021 sem zmogel 1 uro takega dela vsak dan.
31. marca 2021 sem zmogel slabi 2 uri takega dela vsak dan.
9. septembra 2021 zmorem dobre 3 ure takega dela vsak dan.
Od aprila 2021 do septembra 2021 sem vsak teden na terapiji na Nevrološki kliniki.
Samo za primerjavo, kako počasi gre pri meni rehabilitacija po odležanem kovidu.
Pa to, da se ob pretiravanju kondicija resetira. To je res problem.
Zaenkrat sta mojstrici, ki me imata v obdelavi, uspeli speljati s takim tempom, da ni prišlo do reseta in padca na slabšo kondicijo, za kar sem jima neskončno hvaležen! 
Upam, da se bo krivulja napredka počasi dvignila, da me čimprej spravijo vsaj na 5 ur. To nam je zaenkrat cilj. 5 ur na dan.
Aja, pa vožnja avtomobila. Hecno je.
A veš, ko voziš, lahko zraven delaš miljon stvari, ker v resnici vožnjo prevzame podzavest. Zavest vskoči samo ob izrednih dogodkih, ko ti recimo nekdo skoči pred avto itd.
No, pri meni je pa tako, da tudi “podzavestno” vožnjo ves čas vodi glavni “procesor”, če ni z mano v avtu nikogar drugega. Če je še kdo zraven, da mi odvrača pozornost, potem je ok.
Kadar pa sem sam, imam maksimalni domet recimo slabih 30 km, potem pa moram nekaj časa počivati in gledati, kako raste trava, ali pa kako teče reka, da se mi možgan sprazni. Med vožnjo namreč ves čas registrira in beleži podrobnosti, ki bi jih sicer v normalnem stanju sistem zavrgel kot nepomembne.
Približno tako je, kot če bi stvari, ki jih sicer opazi periferni vid, ves čas gledal frontalno.
In vsa ta količina podatkov, ki jih pošiljajo oči v možgan, se v slednjem obdeluje do zadnje podrobnosti, kar privede do preobilice informacij in možgan se pregreje in počasi odpove sodelovanje.
Mogoče je težko verjetno, ampak med preprosto vožnjo od Loke do Ljubljane, že v Medvodah zašvicam. Ful.
Zato na terapijo raje hodim z vlakom, ne glede na pregovorno točnost SŽ. Ali z avtobusom. Ali s taksijem.
Če pa gre še kdo z mano, potem si upam peljati dlje, saj mi sopotnik v vozilu s svojo komunikacijo pomaga do tega, da se možgan ne fokusira na vožnjo in jo prepusti podzavesti.
Ni normalno, vem.
Zato pa sem na bolniški. Trenutno po odločbi do 10. novembra 2021.
Potem pa bomo videli, kakšno bo stanje.
Radi se imejte in pazite nase!!!
